Kako, kdaj in na kak način...smo nastali skupina, ne vem.
Vem le, da smo ljudje včasih čudna bitja, ki si hočemo stvari znati razložiti...čeprav včasih niti ni potrebe po tem. Včasih je potrebno stvari le sprejeti take kot so.
Po tem ključu, smo se zbrali že pred hotelom in se potem za isto mizo v isti restavraciji znašli vsi tisti, ki smo se nekako najbolj začutili.
Dogajalo se je ogromno.
Razglabljali smo o tezah, kdo bo na Malti obiskal izredno brihtnega 9letnika Griffin-a, ki mu je pri ugrizu v burger z nutelo, izpadel zob. Se smejali ob razlagi malega, da kr nekomu že ne bo pustil v sobo...se ukvarjali z hrano in ugibali kaj od slaščic nam bosta Christi F. in Judy B. sploh pustili...se pogovarjali o ustvarjanju in o užitkih, ki nam jih naše delo omogoča...se smejali...in se nasploh imeli več kot zeeeelo fajn.
Meni so seveda najbolj v spominu ostale zmenkove pohvale moje bele ogrlice, ki sem jo imela za vratom...njegovo zanimanje za potek moje delavnice...in pa seveda moment, ki ga je ujel fotoaparat na spodnji sliki...lušno, res...lepi spomini!
Spet smo odhajali zadnji iz restavracije...razigrani, nasmejani, po svoje malo otročji smo se počasi kotalili do hotela...in ko smo prišli v predverje, smo si zaželeli le še lepe sanje ;-)
Seveda se mi še ni spalo. Kupila sem si dostop do interneta, da sem mojim dvema sporočila da se imam fajn. Ja bil je tak večer, da sem pogrešala moja dva otroka.
Pri računalnikih sem srečala še Myrno in Ariane in spet je bilo tu klapetanje in smeh. Še čik pred spanjem na vrtu bara, z novo dozo smeha in čveka.
Vse dokler se nisem odpravila po hodniku do sobe.
Med hojo, sem premišljevala pod kako veliko srečno zvezdo sem rojena, da mi je dano, da se mi v enem samem dnevu zgodi toliko neverjetnih in na momante nedojemljivih stvari.
Ko sem položila glavo na poušter me je v hipu zmanjkalo.
Vem le, da smo ljudje včasih čudna bitja, ki si hočemo stvari znati razložiti...čeprav včasih niti ni potrebe po tem. Včasih je potrebno stvari le sprejeti take kot so.
Po tem ključu, smo se zbrali že pred hotelom in se potem za isto mizo v isti restavraciji znašli vsi tisti, ki smo se nekako najbolj začutili.
Dogajalo se je ogromno.
Razglabljali smo o tezah, kdo bo na Malti obiskal izredno brihtnega 9letnika Griffin-a, ki mu je pri ugrizu v burger z nutelo, izpadel zob. Se smejali ob razlagi malega, da kr nekomu že ne bo pustil v sobo...se ukvarjali z hrano in ugibali kaj od slaščic nam bosta Christi F. in Judy B. sploh pustili...se pogovarjali o ustvarjanju in o užitkih, ki nam jih naše delo omogoča...se smejali...in se nasploh imeli več kot zeeeelo fajn.
Meni so seveda najbolj v spominu ostale zmenkove pohvale moje bele ogrlice, ki sem jo imela za vratom...njegovo zanimanje za potek moje delavnice...in pa seveda moment, ki ga je ujel fotoaparat na spodnji sliki...lušno, res...lepi spomini!
Spet smo odhajali zadnji iz restavracije...razigrani, nasmejani, po svoje malo otročji smo se počasi kotalili do hotela...in ko smo prišli v predverje, smo si zaželeli le še lepe sanje ;-)
Seveda se mi še ni spalo. Kupila sem si dostop do interneta, da sem mojim dvema sporočila da se imam fajn. Ja bil je tak večer, da sem pogrešala moja dva otroka.
Pri računalnikih sem srečala še Myrno in Ariane in spet je bilo tu klapetanje in smeh. Še čik pred spanjem na vrtu bara, z novo dozo smeha in čveka.
Vse dokler se nisem odpravila po hodniku do sobe.
Med hojo, sem premišljevala pod kako veliko srečno zvezdo sem rojena, da mi je dano, da se mi v enem samem dnevu zgodi toliko neverjetnih in na momante nedojemljivih stvari.
Ko sem položila glavo na poušter me je v hipu zmanjkalo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar