Poznate občutek nelagodnega strahu, ki vas tišči nekje v želodcu med tem ko čakate v vrsti lunaparka, da se spustite po najbolj grozljivi progi vlaka smrti?
In tisti občutek ko vam adrenalin napolni telo in si na cilju želite le še ponovno nazaj v vrsto?
Ali pa, ko se iz napornega a kreativno uspešnega sestanka vrnete z čebeljim panjem v glavi, nekje na robu med migreno in euforičnim stanjem? Ko vam iz sestanka ideje skačejo okoli, pa jih zaradi overdoza niste sposobni sproti loviti in predalčkati?
No, če vse te občutke združite in jih pomnožite z 100, vam bo približno jasno v kakšnem stanju sem bila pretekle dni.
V moji glavi so misli preskakovale in se zadevale ena ob drugo, kot pingpong žogice v katere piha naperjen fen do fula. Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje v takem stanju...ampak mi je uiber nor občutek, ko si cel dan nekje na meji med evforijo, kaotičnostjo in predalčaknjem.
In ja, zaradi vsega tega...enostavno nisem zmogla opisat, napisat tukaj kaj več kot to da bom ;-)
Tudi sedaj, bom opisovala čimbolj na kratko, le toliko da se bom čez leto ali 2 ob prebiranju spomnila, kako NORO je bilo na Malti ;-)
In ne, pol od tega kar sem občutila in kar še čutim, nebi bilo tako zabavno če nebi bilo nje...moje Petre. Zaradi nje mi je bilo vse lažje tam in tudi tukaj doma, saj sva obe v približno istem agregatnem stanju zapustili Malto...in če kdo moje misli in čustva najbolje sledi in razume, je to ravno ona. Hvala ti še tukaj!
Torej...pa začnimo...z nedeljo dopoldne:
Po jutranji kavi, zadnjem pregledu spiska za pakiranje, zadnjem tehtanju kovčkov, po zadnjem cigaretu...sta bila spodaj že Petra in Tonček.
Točen odhod Go-optija iz Ljubljane in točen prihod v Treviso.
Seveda je prvo na vrsto prišel cigaret pred letališko stavbo, ki se mu je pridružila želja po kavi. Med naročanjem kave, je kelnar postal pozoren na glas iz zvočnika, istočasno pa se je oglasila tudi sirena v poslopju letališča. "Jap alarem je, vsi ven!" je povedal kelnar, še predno mi je izročil naročeni kavi...
Pa smo šle...ven...brez kave...še na en čik. Vse skupaj je bil očitno lažni alarem, saj sva kmalu prižgale nov cigaret, tokrat z kavo v roki.
Let je minil bp...
....kufer me je čakal in skupaj z Majo in Majdo, smo naročile taxi do hotela. Seveda so se šjore posedle na zadnji sedež, tako da je meni ostal prvi, pri vozniku. Moč navade me je skoraj posedla za volan...jap, vozijo po levi, zato imajo volan na desni. Po ponovnem krogu okoli avta, smo bile vse pripasane in ready da gremo. Vas zanima kako zabavno je sedet spredaj pri šoferju? Ni! Ata je z mobilnikom v roki, brez smernikov menjaval pasove, sekal ovinke in prehiteval v škarje...jaz pa sem večino časa mižala :P Hvala unmutmgor smo prišli do hotela brez posledic (ne nimam, še vedno nimam niti enega sivega lasu:P)
Ne spomnim se kdaj in kam sta zginile Majda in Maja, vem le da sem že na vhodu padla parim "poznanim" v objem. Po check in-nu, sva po dolgem sprehodu le našle najino sobo, a se kljub dobri nameri nisem imela časa malo spočit in preoblečt, saj je že zvonil telefon in sva šli...z Petro sva praktično takoj zapustile hotel in šli na ulico, kjer so za veliko mizo sedele organizatorke Synergija, moje polymer boginje, ki so nas povabile za mizo, nama podale kozarce z vinom naju sprejele kot sprejmeš dolgoletne prijatelje. Večer ob papici, vinčku in večkratnem ognjemetu se je hitro prevesil v noč...
Po večerji, sem z Nikolino zavila še v hotelski bar, kjer sem potočila par solza od smeha. Šele po ogledu slik na telefonih nekaterih punc za mizo, sem ugotovila, da vse poznam-no poznam njihove izdelke, ne pa imen in njihovih obrazov... hvala unmutmgor za nove telefone lol. Daljši sprehod po hodniku do sobe 193 (ja, res sobo sva imeli 15 min po hotelskem hodniku-skratka na drugi strani mesta lol) je bil ravno dovolj, za super rekreacijo pred večkotpotrebnim spanjem in šele ko sem padla v posteljo sm ugotovila, da sm zmatrana čist...orng fejst.
Ponedeljkovo jutro je bilo vetrovno in mrzlo, vendar sončno. Odločili sva se za kavo v hotelskem baru in ko sva jo dobile na mizo, sva se debelo spogledale. Jaz sem dobila uiber mičkeno, tako v šalčki iz Barbikine hišce...Petra pa tako, da nisi bil popolnoma prepričan ali je v loncu čaj ali kava. Po klepetu z Nikolino, parimi objemi in novimi poznansvi v recepciji, po dogovorjenem date-u pri meduzah v Akvariumu...smo le zapustile hotel.
Odpravili sva se v Mdino, malo srednjeveško mestece na sredini Malte. Hitro sva skužili avtobusno tabelo, našli avtomat za karte in po čiku ali dveh že sedeli na avtobusu.
(op. na slikah sta dva tipa avtobusa, stara napol razpadajoča verzija in nova sodobna verzija)
In tisti občutek ko vam adrenalin napolni telo in si na cilju želite le še ponovno nazaj v vrsto?
Ali pa, ko se iz napornega a kreativno uspešnega sestanka vrnete z čebeljim panjem v glavi, nekje na robu med migreno in euforičnim stanjem? Ko vam iz sestanka ideje skačejo okoli, pa jih zaradi overdoza niste sposobni sproti loviti in predalčkati?
No, če vse te občutke združite in jih pomnožite z 100, vam bo približno jasno v kakšnem stanju sem bila pretekle dni.
V moji glavi so misli preskakovale in se zadevale ena ob drugo, kot pingpong žogice v katere piha naperjen fen do fula. Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje v takem stanju...ampak mi je uiber nor občutek, ko si cel dan nekje na meji med evforijo, kaotičnostjo in predalčaknjem.
In ja, zaradi vsega tega...enostavno nisem zmogla opisat, napisat tukaj kaj več kot to da bom ;-)
Tudi sedaj, bom opisovala čimbolj na kratko, le toliko da se bom čez leto ali 2 ob prebiranju spomnila, kako NORO je bilo na Malti ;-)
In ne, pol od tega kar sem občutila in kar še čutim, nebi bilo tako zabavno če nebi bilo nje...moje Petre. Zaradi nje mi je bilo vse lažje tam in tudi tukaj doma, saj sva obe v približno istem agregatnem stanju zapustili Malto...in če kdo moje misli in čustva najbolje sledi in razume, je to ravno ona. Hvala ti še tukaj!
Torej...pa začnimo...z nedeljo dopoldne:
Po jutranji kavi, zadnjem pregledu spiska za pakiranje, zadnjem tehtanju kovčkov, po zadnjem cigaretu...sta bila spodaj že Petra in Tonček.
Točen odhod Go-optija iz Ljubljane in točen prihod v Treviso.
Seveda je prvo na vrsto prišel cigaret pred letališko stavbo, ki se mu je pridružila želja po kavi. Med naročanjem kave, je kelnar postal pozoren na glas iz zvočnika, istočasno pa se je oglasila tudi sirena v poslopju letališča. "Jap alarem je, vsi ven!" je povedal kelnar, še predno mi je izročil naročeni kavi...
Pa smo šle...ven...brez kave...še na en čik. Vse skupaj je bil očitno lažni alarem, saj sva kmalu prižgale nov cigaret, tokrat z kavo v roki.
Let je minil bp...
....kufer me je čakal in skupaj z Majo in Majdo, smo naročile taxi do hotela. Seveda so se šjore posedle na zadnji sedež, tako da je meni ostal prvi, pri vozniku. Moč navade me je skoraj posedla za volan...jap, vozijo po levi, zato imajo volan na desni. Po ponovnem krogu okoli avta, smo bile vse pripasane in ready da gremo. Vas zanima kako zabavno je sedet spredaj pri šoferju? Ni! Ata je z mobilnikom v roki, brez smernikov menjaval pasove, sekal ovinke in prehiteval v škarje...jaz pa sem večino časa mižala :P Hvala unmutmgor smo prišli do hotela brez posledic (ne nimam, še vedno nimam niti enega sivega lasu:P)
Ne spomnim se kdaj in kam sta zginile Majda in Maja, vem le da sem že na vhodu padla parim "poznanim" v objem. Po check in-nu, sva po dolgem sprehodu le našle najino sobo, a se kljub dobri nameri nisem imela časa malo spočit in preoblečt, saj je že zvonil telefon in sva šli...z Petro sva praktično takoj zapustile hotel in šli na ulico, kjer so za veliko mizo sedele organizatorke Synergija, moje polymer boginje, ki so nas povabile za mizo, nama podale kozarce z vinom naju sprejele kot sprejmeš dolgoletne prijatelje. Večer ob papici, vinčku in večkratnem ognjemetu se je hitro prevesil v noč...
Ponedeljkovo jutro je bilo vetrovno in mrzlo, vendar sončno. Odločili sva se za kavo v hotelskem baru in ko sva jo dobile na mizo, sva se debelo spogledale. Jaz sem dobila uiber mičkeno, tako v šalčki iz Barbikine hišce...Petra pa tako, da nisi bil popolnoma prepričan ali je v loncu čaj ali kava. Po klepetu z Nikolino, parimi objemi in novimi poznansvi v recepciji, po dogovorjenem date-u pri meduzah v Akvariumu...smo le zapustile hotel.
Odpravili sva se v Mdino, malo srednjeveško mestece na sredini Malte. Hitro sva skužili avtobusno tabelo, našli avtomat za karte in po čiku ali dveh že sedeli na avtobusu.
(op. na slikah sta dva tipa avtobusa, stara napol razpadajoča verzija in nova sodobna verzija)
Ni komentarjev:
Objavite komentar