Malta...4.del

Ko sem se zbudila, sem prvo zagledala Petrin zaskrbljen obraz...revka je že nekaj časa skušala globoko speči hlod zbudit z nežnostjo-štos dneva, ki me je nasmejal skoraj do solz :)))

Ko sm ugotovila, da je zunaj sončno, ampak spet pasje vetrovno...je to pomenilo, da bom nase ponovno navlekla isto garderobo z dolgimi rokavi. Jah, če si blontn ti ob napovedi tem. nad 20°C ne pride na pamet, da bi spakiral kaj več kot jopo in majco z dolgimi rokavi...jakna? Pri teh temp?....zakaj že?!? Ja sej pravm, blontna sm do obisti...

Spet sva se odpravili na jutranjo rjavotoplovodo na vrt hotelskega bara, kjer sem ugotovila da pred vetrom ne moreš najt zavetja...najbrž zato ker sva na otoku in piha z vseh smeri :))))
Na soncu z vetrom v laseh in z lasmi v ustih sem se sprijaznila, da pač tako to bo, vsak dan...in se odločila, da me ne moti in da mi čisto nič ne manjka. Na ta način, sem se tudi (z mnogo domišljije) pepričala, da je ta rjavatoplavoda dobra kava :P
Po hitrem ogledu prostorov kjer so delavnice, po parih objemih in hitrem dirjanju do sobe, da sem jim posodila termostate...sva končno odpeketale na avtobusno postajo ;-)

Vožnja z odprtimi vrati avtobusa, je omogočala fotkanje "zanimivih pogledov" na Malto...

...in kmalu, sva zagledali zid, ki obkroža stari del glavnega mesta Malte...Valette! Jap, to je bila najina destinacija.

Že takoj ko sem iztopila iz avtobusa, sem vedela da tega mesta niti približno ne bo mogoče primerjati z Medino. Namreč mir in spokojnost je tukaj nadomestil vrvež... množica turistov in domačinov so se kot reka zlivali skozi glavni vhod na glavno široko ulico postavljeno med izložbe svetovnih blagovnih znamk. Ulica me je spominjala na našo staro Čopovo, le da je naša res kratka...ta reka ljudi pa se je vlekla čez celo mesto, vse do morja, ki iz treh strani obkroža Valetto.

Tudi stavbe imajo precej bolj meni znani, domači, staro evropski izgled...tudi portali in štukature imajo precej več značilnih evropskih elementov in jaz niti nisem zaznala kakega močnega arabskega vpliva.
Odpravili sva se po ulicah, brez prave lastne volje sva se prepustile toku in se znašli na trgu, pred predsednikovo palačo.

Na eni strani so se otroci brezskrbno podili po talnem vodometu, na drugi pa je pripravljena limuzina čakala na predsednika...ki pa se je za naju malo predolgo obiral, da bi ga dočakali. Raje sva odšli na ogled palače, ki ima lep vrt in zanimive kamnite oboke.

Na lastne oči, pa sva se tudi prepričali, da tudi na Malti nimajo vseh dokumentov pošlihtano kot je treba :P

Seveda sva tudi tukaj ves čas čebljali in izražali svoje želje na glas...med drugim, si je Petra zaželela olivno rumeno ruto (op.: po daljši razpravi sva ugotovili, da je to ubistvu gorčično rumena :P)...in že naslednji hip, sva na eni redkih še stoječih štangah stojnice, sredi ulice pred nama, zagledali njeno bodočo ruto. No moja želja je bila bolj skromna...jest sm hotla res velik šal (2x2m) v črni barvi, kako res lušno rdečo denarnico in pa 500€ da si vse to sploh lahko kupim :P Jap, kljub namenu da bom šparala, so moji € povzeli boh ve kam in denarnica je bila skoraj že prazna.
Ko sva prišli do pokrite tržnice, naju je pričakala le še stavba...

Še malo sva se sprehodili med ulicami in neskončno utrujene obsedeli ob kavi na enem od trgov. Ugotovili sva, da se nama ne da več pešačit med vso to gužvo in sva se počasi napotili proti izhodu v obzidju.

In že sva ob prečkanju ceste za malim parkcem zagledale še eno zanimivo katedralo, ki je bila okrašena za prihajajoč praznik (op.: v četrtek je mesto praznovalo in so imeli napovedan velik ognjemet).

Ko sva takole sedele pred cerkvijo, sva šele ob pogledu navzgor zagledali kip. Komentar Petre:" Sej ne bo poletel in na naju padu, ne?!" me je nasmejal. Se pa nebi čudila, če bi se nama tudi to zgodilo...ker dogodilo se nama je že toliko enih naklučij, da me to res nebi presenetilo ;-)
Po ugotovitvi, da dlje ko sediva bolj sva utrujeni, sva šli raje nazaj na postajo, res se nama ni nič dalo...in med hojo do najnega avtobusa, sem si kupila (res zeloooo poceni) še rdečo lušno denarnico in črno ogroooomno ruto.

Že dvakrat sva se peljali mimo mesta Mosta in občudovale veliko kupolo bazilike v tem mestu...zato, sva se na hitro odločili, da greva prvo do Mosta in potem naprej do hotela.

Ko sva prišli v mesto, sva ugotovili da bi bilo dobro nekaj pojesti...in sva šli, do predlagane gotilne, ki je bila zaprta (mimo je že bil čas kosila, ni pa še bil čas večerje)...in sva odšli do druge predlagane okrepčevalnice. Še predno sem se posedla, sem šla na wc...in dobro, da sem šla!...takoj sem Petro dvignila iz stola in odpravili sva se naprej po ulici.

Ker v bližini ni bilo nobene druge restavracije z teraso zunaj, sva odšli v restavracijo na prvem nadstropju...se že skoraj odločili, da bova nekaj naročili, ko naju je ob meniju minilo vse...in sva ponovno odšli ven, trdno odločene, da greva na večerjo pri hotelu.



Ko sva že nekaj časa čakali na avtobus in smo se čakajoči pomnožili že na cca 30, je mimo prišel domačin, ki nam je razložil da je na cesti v mesto huda prometna nesreča in da je zaprta cesta za promet. To je pomenilo če več čakanja in več klepetanja.
Ja, ugotavljali sva da sva najbrž poleg vsega dobile tudi 500€, saj če bi šli na drugi avtobus (na tistega do najinega hotela, ki bi ga morale v Valetti še malo čakati) bi mogoče bili ravno vpleteni v nesrečo. Torej, sva prišparali vsaj 500€ zdravstvenih stroškov.

Po dobri uri čakanja, je končno pripeljal avtobus...vprašali sva če gre do St Paul's Bay-a in ker je bil odgovor pritrdilen, sva šli gor.
Jap, klepetal sva..in šele čez nekaj časa pogledali, kje sploh sva. Ko sem končno vprašala šoferja kdaj bo najin zaliv, mi je mirno odgovoril da sva že mimo, da naj greva dol in na nasprotno stran na drugo št. avtobusa.
Pa sva šli...in še tisti avtobus čakali skoraj pol ure. Ja, čakanja sm imela že res poln kufer. Po treh postajah naju je izkrcal (baje je bila to St Paul's Bay postaja)...ampak midve sva bili še vsaj 2 km oddaljeni od hotela. Sicer sm se pritoževala, da se mi ne da hodit, ampak mi je Petra lepo razložila da je obljubila Tončku, da bo hodila, zato greva peš. Pa sva...odpujsali sva peš, ob obali...malo gor, malo dol. Ni nama bilo hudega, priznati moram, da je blo prou lušno.
Nekje na poti sva se posedele še v eni gostilni, ampak naju je spet nekaj zmotilo in sva raje odšli naprej.