četrtek, 20. november 2014

Ko posije sonce...

...v turoben dan...hvala Cynthia Hyslop Tinapple za 6to objavo mojega dela na Polymer clay daily !
When sun starts to shine in a cloudy day...thank you Cynthia Hyslop Tinapple for sixth featuring of my work Polymer clay daily!

Hvaležna!...ponosna!...vesela!
I'm grateful... I'm proud!...I'm happy!



sreda, 19. november 2014

Sklede / bowls

Naredila sem si malo zaloge saj je decemberski sejem že skoraj za vogalom ;-)
I made some stock in bowl department... December fair in Austria is almost around the corner :P











nedelja, 14. september 2014

Čez 7 let...

...baje vse prav pride :P
After 7 years ... apparently everything become handy: P 

No nekako tako deluje moja logika, ko se vklopi moja "tahrčkasta" stran. Na vsake toliko, pa se ta logika dejansko potrdi.
Kot se je zdanjič...
Well anyway my logic works like when you turn on my hoarding side. At every so often, however, this logic is actually confirmed.
As it happened the last time ...

Igrala sem se z novo tehniko in se poigravala z načini izdelave imitacije naravnega kamna...ko so se pečeni in spolirani polizdelki znašli na istem koncu mize kot moje stare zaloge perlic. Res stare.
In ker je bila volja...so skoraj same od sebe zletele skupaj v malo bolj bogato in zelo zanimivo ogrlico.
I played with the new technique and with ways of creating imitations of natural stone ... when they are baked and polished parts ended up on the same end of the table as my old stock of beads. They are really old.
And because there was the will ... they almost spontaneously flew together in a little more rich and very interesting necklace.








Rada imam taka naključja, ko se naključno dobljeni barvni odtenki poklopijo kot bi bili že v naprej določeni ;-)
I love such coincidences ... when randomly obtained shades flap as if they were already predetermined ;-)

ponedeljek, 01. september 2014

Liquid...


... je trenutno moja največja okupacija... čist preprosto ... neznansko uživam ;-)
Liquid is currently my biggest occupation ... and I'm enjoying in it immensely;-)











petek, 22. avgust 2014

Lahko me imate tud za važičko...

...res, čist komot...sploh ne bom jezna :P
Ne morem pomagat, ampak tako zgleda kot da se javljam le ko sem pošteno važna...sicer ne namenoma, ampak tkole pač je...ni časa za vse in glede na noro jesen, ki prihaja (no v bistvu teče proti meni), se bom javljala še redkeje :P
You can call me a bragger ... really you can ... I don't be even angry: P
I can't help it but it's look like I wrote something here only when I can brag. I don't do it intentionally, but it's look like it :P
I really don't have time for all and everything...and from now on when the crazy autumn is coming (well basically running against me) , I'm gonna be here even more rarely: P

Tokrat se važim zaradi najave mojega deset stranskega intervjuja v reviji Belle Armoire Jewelry Autumn 2014  , ki bo izšla 1.septembra.
Komaj čakam da jo dobim v roke in jo prelistam!
Posebaj sem počaščena, ponosna in vesela dejstva, da članek ne bazira na tutorialu, ampak je nastal iz dejstva da jim je moje delo všeč in so si želeli predstaviti mene kot celoto...mene kot oblikovalko nakita.
This time I bragging with the announcement of my ten page long interview in the magazine Belle Armoire Jewelry Autumn 2014 which will be released September 1.
I can not wait to get magazine in my hands!
Especially I am honored, proud and happy of the fact that the article is not based on the tutorial ... but arose from the fact that they liked my work and wanted to present me as a whole artist ... present me as a jewelry designer.



In tukaj na police spominov naknadno dodajam še kolaž slik intervjuja:




Seveda, pa nastajajo tudi nove stvari...nove tehnike in nov nakit...moj zadnji "novorojenec" je tale tehnika...in seveda par izdelkov ;-)






Bodite lepo...kmalu se oglasim z novimi dogodki, ob katerih bom spet važna :))))
Have a nice time... I'll be here soon with new events with which I'll brag again :))))

PS: I'm really happy when I see in statistics that on this page was a visitor from a particular country ... thank you, I miss you to!

četrtek, 17. julij 2014

Vem spet se...

...orngvelik vaaaaaaaaaažim...ampak taka sem (po celem telesu in še ponosna sm na to :P)




Thank you Cynthia Hyslop Tinapple!      

torek, 08. julij 2014

Poletje je!

Ja končno je tisti čas v letu...ko se preko kožnih por znebimo vseh nesnag, ki so se nabrale v nas...ko so jutra ravno takrat, da si lahko sončni vzhod ogledaš pred spanjem...ko vsak dan razmišljaš kam bi si šel zmočit noge, kljub temu da veš da se ti nikomor ne da it...
Yes finally is that time of year ... when through the skin pores get rid of all the dirt that has accumulated in us ... when the sunrise is just before you going to bed ... when you dreaming every day where would you go to get your feet wet, even though you know that you don't wanna go anywhere ...




To je tudi čas, ko se moram privaditi na popoldanske kave v ednini...ko je glava polna novih idej in načrtov za jesen...
This is also the time when I have to get used to in singular afternoon coffee... when the head is full of new ideas and plans for autumn...

Skušam urediti misli...izvesti nekaj idej ...in določiti poti, ki me čakajo...
I'm trying to edit my thoughts...carry out some ideas...and define the paths that awaiting me ...





Poseben čas je! Uživajte tudi vi!
It's special time. Enjoy it!

sobota, 21. junij 2014

The Broken Internet Project

Kot sem obljubila...predstavljam vam cel projekt Dana Cormierja , ki je fantastično zastavljen in na večih nivojih poglobljeno analiziran.

Takole je svoj projekt opisal Dan tukaj: https://www.flickr.com/photos/dancormier/14450972173/


Photo by Dan Cormier

Ker iz prve roke vem koliko dela in energije je za tem projektom, sem se odločila da mu namenim prostor na mojem blogu...ker si to enostavno zasluži.

Dan se je odločil, da bo objavljal vsakega sodelujočega in njegovo broško na Flickerju, kjer se bo sčasoma ustvaril album vseh sodelujočih.

Jaz pa bom vsak dan tukaj dodajala slike v zgornjem mozaiku in vam po vrsti dodajala linke do opisov sodelujočih ustvarjalcev in njihovih brošk.


torek, 03. junij 2014

Zgodba broške, ki to niti ni/ The story of the brooch, which essentially isn't

Vse se je začelo z mailom Dana Cormier-ja. 
It's all started with mail from Dan Cormier.

Ko sem sprejela izziv in izživela prvi del evforičnega šoka, sem prišla do spoznanja da sem zagrizla v precej trd oreh.
When I accepted the challenge and gone thru of first part of euphoric shock, I came to the realization that I bite in a pretty tough nut to crack.

Igra "The Broken Internet Project" je bila zasnovana tako, da sem imela omejen čas, sliko broške za inspiracijo in popolnoma proste roke glede velikosti, oblike, tehnike...
"The Broken Internet Project" was designed by Dan in such a way that I had a limited time, image of brooches for inspiration and completely free hands in terms of size, shape, technique ...

Moja prva težava je bila izbrati tehniko...pa takoj zatem obliko...morala sem se spopasti z samoanalizo...se pretolči, čez vse faze preveč samokritičnega ustvarjalca...si sproti zidati porušene zidove in si flajštrati ponovno odprte rane...se popolnoma prepustiti in se hkrati popolnoma kontrolirati...
My first problem was to choose the right technique ... and then immediately the form ... I had to deal with self-analysis ... I've to squeeze myself through all Phases of self-critical creator ... I've to demolish and rebuild my walls...I've to healing reopen wounds ...I totally let go and at the same time completely controlled myself...

Skratka cela izkušnja mi je dala vetra in mi v naročje potisnila kup novega materiala, kup spoznanj in čustev za obdelavo.
In short...the whole experience gave me the wind and pushed me into the arms a bunch of new material, a bunch of knowledge and emotion processing.

Moje takratno stanje, najbolje prikazuje tale skica...skica, ki je postala del mojega brainstorming-a...polna uporabnih in odvečnih misli...prežeta z vsem kar sem in nisem več...
This sketch shows the best in what condition I was then ... sketch that has become part of my brainstorming ...it's a full of useful and superfluous thoughts ... imbued with everything all the things that I no longer feel that way.









Broška D. Corimerja, ki sem jo dobila za inspiracijo ...


In broška, ki sem jo naredila jaz ...
Cel projekt je bil predstavljen na Malti v soboto, ko sem bila jaz že doma. Zato sem toliko bolj hvaležna, da je Dan razumel mojo nestrpnost in mi je o celem projektu povedel vse, še predno sem zapustila Malto. 
The whole project was presented in Malta on Saturday, when I was already at home. Therefore, I am even more grateful that Dan understood my impatience... he explain and show me photos for the whole project, before I left Malta.

Ko se bo o svojem projektu Dan malo več razpisal, vam predstavim še ostale sodelujoče tudi jaz.
When he'll present his project a little more, I'll introduce you with others great artist involved in this project.

In še pojasnilo, zakaj tak naslov...ker je broška lahko tudi obesek ;-)
And an explanation why I give to this post such a title ... because brooch can also be a pendant ;-)



četrtek, 22. maj 2014

Malta...10.del

Petra je tačas tudi že pojedla v družbi drugih in skupaj sva odšli gor, v predverje predavalnic, saj je bil čas za popoldanske seminarje.
Izkoristila sem dejstvo, da so se vsi zbrali v predverju, za poslavljanje in objeme z vsemi tistimi, ki sem z njimi preživela čudovite momente, se z njimi od srca nasmejala in jih pobližje spoznala.


Seveda nisem niti opazila, da se je predverje med tem praznilo in da je tudi Petra odšla na seminar. Med klepetom z Kathleen, se nama je pridružila še Nikolina in ugotovile smo, da smo ostale same. Padel je predlog, da je najbolje da gremo dol na kavo...in smo šle.
Ker nobena od njiju ne sme izvedeti ali kaj posumiti, da sem dogovorjena ssem se morala spomnit kako se na najbolj prefinjen način izgovoriti in izmuzniti. To mi niti najmanj ni bilo tako enostavno.
Na poti do vrta smo šle mimo wc-ja. Rekla sem jima da ju ujamem kasneje...pa sta se obe spomnili, da morata tudi oni dve na wc.
Ko smo bile že skoraj v baru, sem se izmislila, da moram it še nujno v sobo...in kot zanalašč je morala it tudi Nikolina v svojo sobo po nekaj.
Nikolina je vedela, da sem v Nevenkini sobi, zato je šla z menoj čisto do vart, z izgovorom da je blizu itak njeno dvigalo. Ni mi preostalo drugega, kot da se poslovim in res stopim v sobo. Kot največji kriminalec iz akcijskih filmov, sem čez minuto previdno počasi odprla vrata, pošpegala levo in desno, če me Nikolina ne čaka kje za viogalom...šele ko sem se prepričala, sem oprezno odšla do dvigala. Nič kaj prijetno ni bilo čakati dvigalo...se z njim peljati, ko se je na vsakem nadstropju ustavljal, saj je bilo pričakovanje ob odpiranju vrat dihjemajoče...tudi samo iskanje njegove sobe, po dolgih hodnikih z neštetimi prečnimi hodniki, od koder bi se vsak hip lahko prikazala Nikolina, mi je pošteno dvignilo srčni utrip. Ko sem končno zagledala pravo št. sobe sem komaj slišno potrkala. In čakala. Čez kako minuto, sem potrkala še 1x, malo močneje. In čakala. Nič. Nihče se ni premaknil, v sobi ni bilo nikogar...hmmm?
Odpravila sem se nazaj dol, si v glavi izmišljevala razloge zanj in opravičilo zase, če sedaj na hodniku srečam Nikolino. Ko sem prišla v recepcijo, sem prosila če lahko pokličejo v željeno sobo. Nič. Oglasil se ni nihče.
Začudena, zaskrbljena in razočarana sem odšla proti vrtu bara in se prisedla h Kathleen in Nikolini. Zaklepetale smo se, kot da smo že vrsto let dobre prijateljice. Ponovno sem slišala, kako velik vtis sem naredila na njo. Ja, ponosna sem bila da moje delo ceni nekdo kot je ona.
Ko sem ugotovila, da je ura že štiri in da imam samo še pol ure do odhoda, sem se poslovila in hitro oddirjala do recepcije ponovno na telefon.
Tokrat se je zmenek javil in vprašal:" Where are you?"
No, čez par minut sem ponovno trkala po njegovih vratih...in on mi je odprl...končno. Razložil mi je, da sem verjetno prišla ravno, ko si je šel po flašo vode. Ko sem sedela na postelji mi je končno v naročje dal po kar sem prišla. Ne znam opisati čustev, ampak bilo je izjemno...vesela in hvaležna sem mu bila, da sem sploh dobila to možnost. V slovo sem ga še objela in se opravičila, da sedaj pa res moram it, saj imam čez par minut že taxi. Naročila sem mu naj pozdravi ženo, on pa mi je med vrati še rekel. "Don't tell anyone!"
In nisem. Nikomur iz hotela :P
Spodaj so me Petra in ostale že iskale, pritekla sem zadnji moment. Enepar sem še v slovo objela in že sem sedela v taxiju. Tokrat zadaj z Majo in Petro, spredaj pa je bila Majda:P
Šele na letališču, ko sva z Petro plačevali kavo, sem ugotovila, da imam nekam polno denarnico...in ko sem seštela ves priliv, sem široko odprla oči...nisem mogla vrjeti svojim očem, zato sem ponovno preštela. Prišla sem do okrogle številke. Jap...tud Petro je vrglo, ko sem ugotovila, da se mi je tudi ta želja na Malti izpolnila.

Pot domov je minila brez posebnosti...no razen te, da sva kljub zelo pozni uri skoraj ves čas z Petro čebljali in se čudili malim in velikim čudežom, ki so se z nama dogajali v tej mali, navzven popolnoma nezanimivi deželici Malti.


sreda, 21. maj 2014

Malta...9 del

Zbudila sem se in prvo, kar mi je prešinilo misli, je bilo dejstvo, da je petek in da grem danes domov. Nisem mogla povsem opredelit čustva ob tem dejstvu...bila sem žalostna, da zapuščam vse in istočasno vesela, da grem domov.
Petra mi je povedala, da me je okoli polnoči iskala Adriana in da je bila zelo žalostna, ker se nismo dobili, kljub temu da me je povsod iskala. Ja, sej pravim...včasih so stvari nerazumljive. Povsod sem jo tudi jaz iskala...in kot sva ugotovili kasneje, nama je zavesa preprečila, da bi se našli :(
Petra me je še spomnila, da naj s seboj za na Kathleen H.D. seminar vzamem 3 primerke mojega nakita...da bi lahko pred seminarji uživali vsaj par minut ob rjavitoplivodi, sva morali pohiteti, zato sva po hodniku skoraj tekli :P
Na vrtu bara, sva naredili natančen streteški plan za današnji dan...saj sva imeli še en kup stvari, časa pa le do polpetih, ko naju bo čakal taxi pred hotelom.
Ko sva odšli gor do predavalnic, sem srečala zmenkove vprašujoče oči in premikajoče ustnice, ki so me nemo iz drugega kota prostora spraševale: " Are you OK?" V odgovor sem le prikimala in mu namenila hvaležen nasmeh, ki se je preselil tudi na njegove ustnice.
Seminar, ki sem ga imela to jutro je govoril o konstruktivni kritiki. Kaj prava kritika za umetnika pomeni... kdaj, od koga in kdo smo tisti, ki smo soposobni kritiko sprejet. Že takoj sem imela občutek, da me med razlago procesa Kathleen zelo pogosto gleda in ko je vprašala, kdo se javi za obravnavo je spet gledala mene. Ni mi preostalo drugega, kot da privolim...in se vsedem na stol pred celo sobo udeležencev seminarja. Ne ni mi bilo prijetno, ker nisem vedela kaj lahko pričakujem...a že po parih zastavljenih vprašanjih, sem padla v debato in z vsako poro vpijala vsako prejeto kritiko in mnenje. In ja, zvedela sem ogromno! Zanalizirali so me na nivojih, ki jih sama nikoli nebi zaznala... odpirali so mi oči proti pogledom, na katere niti pomislila nisem nikoli...me spraševali o stvareh, ki so odpirala nova vprašanja...mi spremenili moj pogled na moje izdelke, ki so si jih podajali med seboj.
Ne definitivno nisem pričakovala ničesar od vsega tega, kar sem dobila v naročje...sploh pa ne besed, ki mi jih je namenila Kathleen! Naravnost fantastična izkušnja, ki mi je po eni strani napumpala mojo samozavest, po drugi pa mi je dala vedet, da se moje objave spremljajo ;-)
Ponovno sem predavalnico zapustila lebdeča, nekje med jasno vizijo in razmetanim podstrešjem.
Petra me je spomnila, da je čas za pakiranje prtljage, ko so pristopile Čehinje in me povprašale, zakaj nimam nič nakita v galeriji. Na hitro sem jim razložila zakaj in da se mi mudi pakirat. Zmenile smo se, da se vidimo po kosilu, ko se bodo zbrale vse in da si bodo ogledale kar imam.
Med dirjanjem v sobo, sem se v zmenek in njegovo ženo skoraj zaletela. Pokazala in izročila sem mu vrečkico, ki sem jo cel dan že nosila zanj. Povedala sem mu, da se moram izselit iz sobe do 12h in da se mi mudi, vseeno pa da bi rada da se še vidiva predno grem. "OK. Later." je odgovoril in že sem bezljala po hodniku do sobe.
Ja tudi pakiranje samo je bilo po svoje prav hecno.
Na Malto sem prišla z 2 kovčkoma... v enem, tavelikem so bile le stvari za delavnico. Zato sem bila sveto prepričana, da bom šla domov le z večjim in bom manjšega odvrgla v smeti...no, pa ni blo tko 0-o Vse ni šlo v enega velikega...prevzaprav je vse komaj šlo v oba!!!?
Nič jasno...ampak tko pač je blo...in spet sem trogala 2 kufra do recepcije...grrrr
Neva nama je prijazno odstopila svojo sobo, da sva v njo spravili kovčke in že sva bili z Petro na poti do jedilnice. Žal so Čehinje ravno pojedle, tako da sem šla nazaj dol v Nevino sobo in jim odprla škatle nakita v kovčku. Vse kar jim lahko rečem je le še 1x HVALA! Na poti iz sobe sem srečala tudi Lindo, s katero sva se vrnili v sobo in se zaklepetali. Na račun tega v kratkem pričakujem slikico  Ron-ovega srca, ki ga bo kupila v mojem imenu. Linda je res prekrasna topla duša!
Ko sem ponovno stopila v jedilnico, sva se z zmenkom srečala z očmi. Povabil me je k svoji mizi, za katero sta z ženo ravno dokončevala kosilo. Na hitro mi je razložil kaj ima namen v popoldnevu narediti in kdaj lahko na skrivaj pridem v njegovo sobo.
Takoj sem bila za...ampak, kot vedno je najlažje delat račun brez krčmarja :P



torek, 20. maj 2014

Malta...8.del

Z četrtkovim jutrom, so se pričeli tudi seminarji...zato je bilo posedanje na vrtu bara ob rjavitoplivodi malo manj brezskrbno in za kak cigaret krajše.
Na soncu in vetru, tam na vrtu je tudi padla dokončna odločitev, da ne bom svojega prinesenega nakita dala v prodajno galerijo. Namreč bolj, kot sem razmišljala, bolj mi je bilo jasno da bom delala spisek in detajlni opis izdelkov za dobre 3 ure...kar se mi pa res ni dalo :P
Na prvi seminar z Petro nisva šli skupaj, saj sva se prijavili vsaka na svojega.
Jaz sem šla na barvno teorijo od Maggie Maggio, ki mi je v glavi naredila kar precejšnjo zmedo.
Moje pošlihtane predale teorije, je razburkala z dejstvom, da se pigmenti pri mešanju čisto drugače obnašajo, kot se obnašajo barve svetlobe...in da svetlenje in temnenje ni povezano le z dodajanjem bele in črne. Kdaj sta minili 2 uri ne vem, saj je bila interakcija in razlaga na seminarju sila zanimiva...vem le, da je sledilo kosilo.
Konkretno kosilo, ki seveda ni minilo brez smeha in klepeta. Vmes je tudi padlo povabilo na poslovilno večerjo z Decomanom, saj je šel Jose v petek zjutraj že domov.Tudi obvezna kava in čik, sta po kosilu pasala kot že dolgo ne.
Odšli sva pogledat še v galerijo, kjer se mi je bliskalo od vseh videnih lepot in pri nekaterih tudi ob več kot zasoljeno visokih cenah. Res, nekateri se cenijo uiber to much :(
In že sva tokrat skupaj z Petro sedeli na seminarju, ki so ga skupaj pripravili Sage B., Dan C. in Tracy H. Tema seminarja je bila o inspiraciji, o zgodbi ki jo izdelek ima in jo izraža...o dejstvu, da hoče tvoj izrazni glas na plano, zavedno ali nezavedno...da prava pot ni štancanje komercialnih kosov, katere delaš iz nuje, ne s srcem...da kopiranje ni sprejemljivo v nobenem primeru...o teoriji širjenja obzorja, ki se na koncu zoža v lasten izrazni glas...in potem je bila izrečena besedna fraza, ki mi je osolzila oko. Seminar se je sicer končal in smo zapustili predavalnico, se v predverju že sladkali z prigrizki in kavo...ko sem jaz, še vedno premetavala besede...v moji glavi je odzvanjala le ena in ista besedna zveza.
Zmenek je to opazil instinktivno, on je takoj vedel kaj mi je in si vzel čas zame.
Odpeljal me je do velike šalice kave...zunaj, daleč stran od hotela.
Takoj, sva padla v pogovor..iz srca..brez olepšav, brez celofana...pristno, do kosti odkrito...
Pokazal mi je svoje brazgotine, mi razgalil svojo bolečino...prepričal me je, mi razložil njegov pogled, objasnil svoj research in mi potrdil kar sem nekje v sebi sicer vedela. Povedala sem mu zakaj nisem...razumel me je in mi povedal zakaj ni on...potožil je kar se mu dogaja sedaj in povedal da je razočaran nad umazanostjo sveta...
Videla sem njegovo veliko srce in začutila kako velik Človek je.
Ob njegovem komentarju, da so ljudje za sosednjimi mizami 100%, da me daje na čevelj...sva oba prasnila v smeh...

Ko sva se vrnila, sem kot mesečnik poiskala Petro in z njo odtavala do najine sobe...sprala sem iz sebe vse dogodke dneva... navlekla nase nove cote in se napol v transu odpravila na večerjo.
Priznam, da sem bila annoying med čakanjem zdaj enega, zdaj drugega...v mislih, sem bila itak drugje, v moji glavi je bil popoldanski coffee & break.
Motila me je negativnost in pretirana brezbrižnost...naveličana vsega, sem se sprijaznila in čakala...čakala, da smo se zbrali vsi...in smo končno šli. Ko smo se posedli, sem se odločila, da bom prisebna in prisotna, da se bom imela fino, da bom iz dane situacije izžela le pozitivne stvari...in sem jih! Bilo je fino, na momante zelo lušno...sploh čvekanje z Petro, Jano R.B., Gabi S. in Caro J. je bilo zabavno. Na čik pavzi z Josejem, pa sem razčistila tudi nekaj "problemov" in ponovno dobila potrditev, da sem njihova :)


Po večerji sem bila dogovorjena, da se dobimo z Adriano in ostalimi...vendar, nam ni uspelo, nismo se našli na ulici, kot smo se dogovorili :(
Ker se mi še ni spalo, sem odšla porabit še zadnje minute na kartici za internet.
Kmalu sta mimo računalnikov prišli Nevenka S. in Nikolina O., kar je pomenilo da gremo do bara, na dozo smeha in čveka :P
Spet je bil že petek, ko sem šla spet po dolgem hodniku do sobe in tople postelje :P

ponedeljek, 19. maj 2014

Malta...7del

Kako, kdaj in na kak način...smo nastali skupina, ne vem.
Vem le, da smo ljudje včasih čudna bitja, ki si hočemo stvari znati razložiti...čeprav včasih niti ni potrebe po tem. Včasih je potrebno stvari le sprejeti take kot so.
Po tem ključu, smo se zbrali že pred hotelom in se potem za isto mizo v isti restavraciji znašli vsi tisti, ki smo se nekako najbolj začutili.


Dogajalo se je ogromno.
Razglabljali smo o tezah, kdo bo na Malti obiskal izredno brihtnega 9letnika Griffin-a, ki mu je pri ugrizu v burger z nutelo, izpadel zob. Se smejali ob razlagi malega, da kr nekomu že ne bo pustil v sobo...se ukvarjali z hrano in ugibali kaj od slaščic nam bosta Christi F. in  Judy B. sploh pustili...se pogovarjali o ustvarjanju in o užitkih, ki nam jih naše delo omogoča...se smejali...in se nasploh imeli več kot zeeeelo fajn.
Meni so seveda najbolj v spominu ostale zmenkove pohvale moje bele ogrlice, ki sem jo imela za vratom...njegovo zanimanje za potek moje delavnice...in pa seveda moment, ki ga je ujel fotoaparat na spodnji sliki...lušno, res...lepi spomini!



Spet smo odhajali zadnji iz restavracije...razigrani, nasmejani, po svoje malo otročji smo se počasi kotalili do hotela...in ko smo prišli v predverje, smo si zaželeli le še lepe sanje ;-)

Seveda se mi še ni spalo. Kupila sem si dostop do interneta, da sem mojim dvema sporočila da se imam fajn. Ja bil je tak večer, da sem pogrešala moja dva otroka.
Pri računalnikih sem srečala še Myrno in Ariane in spet je bilo tu klapetanje in smeh. Še čik pred spanjem na vrtu bara, z novo dozo smeha in čveka.
Vse dokler se nisem odpravila po hodniku do sobe.
Med hojo, sem premišljevala pod kako veliko srečno zvezdo sem rojena, da mi je dano, da se mi v enem samem dnevu zgodi toliko neverjetnih in na momante nedojemljivih stvari.

Ko sem položila glavo na poušter me je v hipu zmanjkalo.


nedelja, 18. maj 2014

Malta...6del

Sredino jutro je bilo drugačno. Zbudila sem se brez bujenja...vendar ne sama, zbudila sem se z teto iz Krvavca. Ja, itak...ata Murphy me je z svojimi zakoni našel tudi na Malti :P
Petra mi je prinesla toplorjavovodo z mlekom v sobo in me po krajšem klepetu, čiku ali dveh zapustila. Razumela je da potrebujem čas za koncentracijo, za pripravo goodibag-ov, za obnovo plana poteka delavnice...da mi najbolj paše bit sama in se v miru telesno in psihično pripraviti na zame zelo pomembno delavnico.
Med zlaganjem Rayherjevih doniranih stvari (Silva HVALA!) in vseh ostalih za delavnico potrebnih materialov v vrečke, sem se uspela zbrati. 
Preskakajoče misli sem uspela nacentrirati v eno samo točko, v cilj ki sem ga imela: Izpeljati delavnico tako kot znam!
V sebi sem imela toliko enih čustev, da sem med tuširanjem prav čutila, kako se sloj za slojem luščijo od mene in jih voda spira v odtok. Sproščena in v celoti pripravljena, sem se ravno odpravljala iz sobe, ko se je iz sprehoda vrnila tudi Petra.
Skupaj, sva odšli v prostore delavnic, kjer so bile še vse delavnice v polnem teku. 
V sobi, ki je bila določena zame, je imela dopoldansko delavnico Nikolina in na "opozorilo", če bo končala pravi čas mi je zagotovila da bo. In je res, mizo za mentorja je spraznila in mi jo predala le nekaj minut čez drugo. Popolnoma druga pesem pa je bila z ostalimi na delavnici. Nekatere so malo dlje rabile, da so pospravile in zapustile sobo...medtem ko so druge malo več potrebovale, da so se na delavnico pripravile. 
Zaradi tega se je pričetek delavnice prestavil vsaj za pol ure. Prvo so si udeleženke vzele vrečkice, rokavice in priponke z imeni...


...jaz pa sem potem na hitro predstavila kako bo delavnica potekala in kmalu sem jim kazala že prvo tehniko...






Ko sem opazovala slike, ki jih je v večini naredila Petra (hvala ti tudi za to!...jaz seveda nisem naredila nobene:P) sem sprva videla le resne obraze...




...ki pa so se kmalu spremenile v slike polne nasmejanih ustvarjalnih punc, ki so uživale in sproščeno ustvarjale.





Posebaj moram omeniti Lindo, udeleženko delavnice na spodnji sliki...ki jo svež zlom roke ni odvrnil od udeležbe na moji delavnici. Linda je prekrasna oseba, ena tistih ki je zgodovino razvoja polymernih tehnik spremljala od blizu. Zato mi njena pohvala in vroča želja, da se moje delavnice udeleži, toliko bolj posebna in mi je v veliko čast.


Posebaj pa moram še enkrat omenit mojo Petro. Če nebi bilo nje, niti ne vem kako bi delavnica potekala, vem le da jaz ne bi bila pol toliko sproščena, kot sem bila ob dejstvu, da se lahko zanesem na njo. Res! Pečice so bile zunaj prostora delavnice, niti ne takoj pri vratih, ampak kar kakih 20m stran...in sprotno pečenje posameznih delčkov za ogrlico, mi brez Petrinega stalnega tekanja sem in tja in njenega popolnega nadzora pečic nebi uspel.
Prepričana sem, da mi nebi uspelo brez tvoje pomoči...res ti HVALA Petra!


Na žalost, so me malo čez peto uro obvestili, da se morajo pečice izklopiti (da se bodo pravi čas ohladile) saj je bila točno ob šestih že napovedana otvoritvena slovesnost.
Tako žal kljub dobri volji nismo spekle vseh delčkov in ogrlice nismo dokončale. Sprva seveda nisem bila najbolj zadovoljna, vendar me je razumevanje učenk (ki je bilo nad vsemi pričakovanji), kmalu prepričalo, da so se imele super. Zadovoljne so mi zatrjevale, da jim par nepečenih delčkov ne igra nobene vloge in da so se ogromno naučile.
Res, prav pohvalit se moram, kako izjemno skupino učenk sem imela čast učiti!
Vzdušje, ki smo ga uspele pričarati na delavnici je bilo polno smeha, v prostoru je bila posebna sproščena energija in pravi užitek mi je bil podajat svoje trike in nasvete, takim toplim umetnicam.
Punce hvala vsem vam in vsaki posebaj!

Ko sem pospravila vse za seboj, je bila moja edina želja in vse moje misli so bile usmerjene le še na ČIIIIK :P Življensko nujno sem potrebovala dozo nikotina in kofeina.
Časa do otvoritve pa ni bilo veliko.
Ampak dirjanje do sobe kamor sva odnesli moj kufer, se na hitro pošpricali z novo dozo deodoranta, nataknili nase rute in šale (za posedanje na večerji)... je obrodilo ravno dovolj časa za kratko kavo in konkretno čik pavzo.
Mogoče sva bili med zadnjimi v dvorani, nisva pa zamudili čudovite otvoritve IPCA EuroSynergy Conference.