sreda, 13. april 2011

Me daje pomladanska utrujenost?

Ne!
Bolj me daje pomladanska razpršenost...saj letam ko metulj, malo sem in malo tja  :))))

Vmesni čas od mojega zadnjega javljanja je bil pisan...močno šekast in raznolik...v vseh mogočih odtenkih...od zahrbtne sive, osvobujajoče bele, prijetno tople oranžne, poznane srebrne, modre kot spominčice, vroče rdeče, razposajene rumene, presenetljive zlate in dehteče rožnate...do navdihujoče škrlatne :P
Živlenje sem postavila nazaj na svoje tirnice, v meni je končno čisto druge vrste nemir.
Po kar dolgem času se veselim vsakega novega dne, zjutraj vstanem polna življenja...v meni ni več tesnobe, ni več občutka "moram" , ni več nevidnih spon, ki so me tiščale k tlom...v meni ni več strupa, ki so mi ga dnevno dozirali zadnjih par mesecev, v meni ni obžalovanja, ni želje po še...v meni je le še eno veliko olajšanje!

Čeprav vse brenči in žlobudra...je lep občutek, ko veš, da ni bilo vse zaman, da sem pustila pečat in da me določeni pogrešate.

Že dolgo vem, da se moj svet ne vrti okoli istih stvari, kot se drugim...in lahko bi vedela, da se mi nikoli ne bo...ker vem kako se počutim, kadar se mi ne.
Sem ko ptiček na veji in po dolgem času spet uživam življenje z zajemalko.



Prepustite se pomladi tudi vi...naj vam nariše smeh čez obraz!
Prisluhnite svoji intuiciji in dovolite da vam pomlad segreje mišico v prsih :-)

nedelja, 3. april 2011

Sovražim...

...stvari, ki jih pustim da mi visijo nad glavo...ampak pri nekaterih drugače ne znam. Očitno.

Ena takih je marčevski izziv otroških Stekleničk upanja...če bolje pomislim, je v bistvu cela letošnja akcija še v luftu...nč ni dorečenega, nič dokončno zmenjenega...jest pa še kar čakam in čakam...enostavno se stvari ne lotim...ne pošlihtam.
Res je, da imam letos malo bolj nafilane tedne, malo manj časa...ampak tako je moje življenje že od vedno, saj drugače očitno ne znam funkcionirat (oz. enostavno ne znam vsem neplaniranim stvarem rečt "Ne")...tako, da pomanjkanje čas ni nič drugega kot slab izgovor :(
...izgovor za dvome, za melanholijo,  ki se je pred pol leta naselila vame. V meni ni več tistega starega žara ni več tistega "believe" v akcijo, ki me je gnal in me motiviral.
Vse se mi zdi zlagano, brezveze, potrata mojega in časa ostalih, potrata materiala in energije.
Zavestno vem, da temu ni tako...vem, da oči bolnikov zažarijo, vsakič ko jim izročimo kako Stekleničko upanja...vem, da jim polepšamo dan...vem, da njim Stekleničke veliko pomenijo...vse vem, ampak zaenkrat čutim drugače...drugače kot razumsko razmišljam.
Tudi njo so edino Stekleničke upanja pripravile do Fimanja...



....in ravno zaradi teh spominov še vztarjam, se prebijam in na silo rinem naprej...poslušam razum in ignoriram srce.

Vsaka od 862ih Stekleničk, ki so potagane in že pripravljene pri meni čakajo v škatlah,  me spomni....boli.

Oproščam se vsem sodelujočim v izzivu...ampak ne bom ga dokončala, tako kot sem si zamislila...ne znese mi :(...vse na silo pač ne gre.



Zato niti ne bom žrebala.


Tukaj bom takoj, ko se dokončno dogovorim, objavila datum in uro delitve, ter mojo št.mobija...in tista, ki bo hotela se mi bo lahko pridružila...bo lahko delila Stekleničke upanja med otroci in med odraslimi.

Nisem še čisto prepričana, da bom tudi letos uspela vse Stekleničke upanja lepo poslikat, jih označit z imeni ustvarjalcev...bojim se da jih ne bom, ker se jih podzavestno izogibam...ker najdem 10000000000 drugih obveznosti...izgovorov.



Upam, da me razumete...sama se sicer ne čisto in čakam dan, ko se bom...ko bom spet z srcem pri akciji...ko se mi pogled zbistri.