nedelja, 03. april 2011

Sovražim...

...stvari, ki jih pustim da mi visijo nad glavo...ampak pri nekaterih drugače ne znam. Očitno.

Ena takih je marčevski izziv otroških Stekleničk upanja...če bolje pomislim, je v bistvu cela letošnja akcija še v luftu...nč ni dorečenega, nič dokončno zmenjenega...jest pa še kar čakam in čakam...enostavno se stvari ne lotim...ne pošlihtam.
Res je, da imam letos malo bolj nafilane tedne, malo manj časa...ampak tako je moje življenje že od vedno, saj drugače očitno ne znam funkcionirat (oz. enostavno ne znam vsem neplaniranim stvarem rečt "Ne")...tako, da pomanjkanje čas ni nič drugega kot slab izgovor :(
...izgovor za dvome, za melanholijo,  ki se je pred pol leta naselila vame. V meni ni več tistega starega žara ni več tistega "believe" v akcijo, ki me je gnal in me motiviral.
Vse se mi zdi zlagano, brezveze, potrata mojega in časa ostalih, potrata materiala in energije.
Zavestno vem, da temu ni tako...vem, da oči bolnikov zažarijo, vsakič ko jim izročimo kako Stekleničko upanja...vem, da jim polepšamo dan...vem, da njim Stekleničke veliko pomenijo...vse vem, ampak zaenkrat čutim drugače...drugače kot razumsko razmišljam.
Tudi njo so edino Stekleničke upanja pripravile do Fimanja...



....in ravno zaradi teh spominov še vztarjam, se prebijam in na silo rinem naprej...poslušam razum in ignoriram srce.

Vsaka od 862ih Stekleničk, ki so potagane in že pripravljene pri meni čakajo v škatlah,  me spomni....boli.

Oproščam se vsem sodelujočim v izzivu...ampak ne bom ga dokončala, tako kot sem si zamislila...ne znese mi :(...vse na silo pač ne gre.



Zato niti ne bom žrebala.


Tukaj bom takoj, ko se dokončno dogovorim, objavila datum in uro delitve, ter mojo št.mobija...in tista, ki bo hotela se mi bo lahko pridružila...bo lahko delila Stekleničke upanja med otroci in med odraslimi.

Nisem še čisto prepričana, da bom tudi letos uspela vse Stekleničke upanja lepo poslikat, jih označit z imeni ustvarjalcev...bojim se da jih ne bom, ker se jih podzavestno izogibam...ker najdem 10000000000 drugih obveznosti...izgovorov.



Upam, da me razumete...sama se sicer ne čisto in čakam dan, ko se bom...ko bom spet z srcem pri akciji...ko se mi pogled zbistri.



4 komentarji:

  1. solze so se mi ulile... to je vse.

    kako bi te ne razumela? :(

    enga objemčka... dva, tri.

    OdgovoriIzbriši
  2. dekle, vzemi si čas .. kolikor ga potrebuješ .. delaš ogromno delo, jaz te vsekakor ne bom priganjala k ničemur .. razumem in sem s teboj ..

    OdgovoriIzbriši
  3. Razumem te in vem , da moraš dati času čas. Da zaceli, zaliže, pomete po preprogo slabo in pusti samo lepo, bleščeče, veselo,... Tako je prav in tako ostane na površju in to nosimo s seboj, ker nam je potem lažje. Mislim pa , da bi si tako želeli vsi oni. Klavdija drži se!!!Tukaj te prav močno stiskam k sebi:)

    OdgovoriIzbriši
  4. Klavdija, saj vem... saj vemo vsi. In razumem... in razumemo. Objem...

    OdgovoriIzbriši