Malta...10.del

Petra je tačas tudi že pojedla v družbi drugih in skupaj sva odšli gor, v predverje predavalnic, saj je bil čas za popoldanske seminarje.
Izkoristila sem dejstvo, da so se vsi zbrali v predverju, za poslavljanje in objeme z vsemi tistimi, ki sem z njimi preživela čudovite momente, se z njimi od srca nasmejala in jih pobližje spoznala.

Seveda nisem niti opazila, da se je predverje med tem praznilo in da je tudi Petra odšla na seminar. Med klepetom z Kathleen, se nama je pridružila še Nikolina in ugotovile smo, da smo ostale same. Padel je predlog, da je najbolje da gremo dol na kavo...in smo šle.
Ker nobena od njiju ne sme izvedeti ali kaj posumiti, da sem dogovorjena ssem se morala spomnit kako se na najbolj prefinjen način izgovoriti in izmuzniti. To mi niti najmanj ni bilo tako enostavno.
Na poti do vrta smo šle mimo wc-ja. Rekla sem jima da ju ujamem kasneje...pa sta se obe spomnili, da morata tudi oni dve na wc.
Ko smo bile že skoraj v baru, sem se izmislila, da moram it še nujno v sobo...in kot zanalašč je morala it tudi Nikolina v svojo sobo po nekaj.
Nikolina je vedela, da sem v Nevenkini sobi, zato je šla z menoj čisto do vart, z izgovorom da je blizu itak njeno dvigalo. Ni mi preostalo drugega, kot da se poslovim in res stopim v sobo. Kot največji kriminalec iz akcijskih filmov, sem čez minuto previdno počasi odprla vrata, pošpegala levo in desno, če me Nikolina ne čaka kje za viogalom...šele ko sem se prepričala, sem oprezno odšla do dvigala. Nič kaj prijetno ni bilo čakati dvigalo...se z njim peljati, ko se je na vsakem nadstropju ustavljal, saj je bilo pričakovanje ob odpiranju vrat dihjemajoče...tudi samo iskanje njegove sobe, po dolgih hodnikih z neštetimi prečnimi hodniki, od koder bi se vsak hip lahko prikazala Nikolina, mi je pošteno dvignilo srčni utrip. Ko sem končno zagledala pravo št. sobe sem komaj slišno potrkala. In čakala. Čez kako minuto, sem potrkala še 1x, malo močneje. In čakala. Nič. Nihče se ni premaknil, v sobi ni bilo nikogar...hmmm?
Odpravila sem se nazaj dol, si v glavi izmišljevala razloge zanj in opravičilo zase, če sedaj na hodniku srečam Nikolino. Ko sem prišla v recepcijo, sem prosila če lahko pokličejo v željeno sobo. Nič. Oglasil se ni nihče.
Začudena, zaskrbljena in razočarana sem odšla proti vrtu bara in se prisedla h Kathleen in Nikolini. Zaklepetale smo se, kot da smo že vrsto let dobre prijateljice. Ponovno sem slišala, kako velik vtis sem naredila na njo. Ja, ponosna sem bila da moje delo ceni nekdo kot je ona.
Ko sem ugotovila, da je ura že štiri in da imam samo še pol ure do odhoda, sem se poslovila in hitro oddirjala do recepcije ponovno na telefon.
Tokrat se je zmenek javil in vprašal:" Where are you?"
No, čez par minut sem ponovno trkala po njegovih vratih...in on mi je odprl...končno. Razložil mi je, da sem verjetno prišla ravno, ko si je šel po flašo vode. Ko sem sedela na postelji mi je končno v naročje dal po kar sem prišla. Ne znam opisati čustev, ampak bilo je izjemno...vesela in hvaležna sem mu bila, da sem sploh dobila to možnost. V slovo sem ga še objela in se opravičila, da sedaj pa res moram it, saj imam čez par minut že taxi. Naročila sem mu naj pozdravi ženo, on pa mi je med vrati še rekel. "Don't tell anyone!"
In nisem. Nikomur iz hotela :P
Spodaj so me Petra in ostale že iskale, pritekla sem zadnji moment. Enepar sem še v slovo objela in že sem sedela v taxiju. Tokrat zadaj z Majo in Petro, spredaj pa je bila Majda:P
Šele na letališču, ko sva z Petro plačevali kavo, sem ugotovila, da imam nekam polno denarnico...in ko sem seštela ves priliv, sem široko odprla oči...nisem mogla vrjeti svojim očem, zato sem ponovno preštela. Prišla sem do okrogle številke. Jap...tud Petro je vrglo, ko sem ugotovila, da se mi je tudi ta želja na Malti izpolnila.

Pot domov je minila brez posebnosti...no razen te, da sva kljub zelo pozni uri skoraj ves čas z Petro čebljali in se čudili malim in velikim čudežom, ki so se z nama dogajali v tej mali, navzven popolnoma nezanimivi deželici Malti.