Med vožnjo sva komentirali pokrajino, ki je bežala mimo naju...
Ko sva odhajali proti izhodu iz mesteca, sva pokukali še v trgovino s polnimi policami steklenih pisanih izdelkov...no jaz sem gledala le v strop...
...dolgočasne, enake kamnite hiše z ravnimi strehami, ki so bile kot "škatlice" posajene tu in tam na kupčke, po precej ravni pokrajini...stavbe se med seboj niso razlikovale ne po barvi, ne po obliki in ti niso dale slutiti, kdo živi za njihovimi stenami...
Komentirali sva tudi, da v vsem času od kar sva na Malti nisva videli niti muhe, nobene živali...nobenih potepuških mačk ali psov.
Občudovali sva pretočnost prometa, saj kljub vsesplošni neuporabi smernikov še nisva videli nobene nesreče. Čudili sva se šoferju, ki je ustavil le tam kjer mu je kdo na postaji mahal oz. ko je kdo pritisnil gumb "stop" na avtobusu.
Pred glavnim vhodom v mestece Mdina naju je pičakala cela čreda vpreženih konjev (toliko o tem, da ni nobene živali :P)...seveda sva podlegli ponudbi in se pustili kočjažu z prelepim konjem zapeljati ...
...po res ozkih kamnitih ulicah, kjer nama je bila večkrat ponovljena zgodovina tega mesta :" Just ordinary people lived here. Nothing special, nothing special here. "
Potem sva se še peš odpravili nazaj na kamnite uličice, glasno sva izrazili najino utopično željo po Coffee-to-go in med tem jamranjem zaradi prečudovitega portala, zavili na dvorišče muzeja...
...kjer je v kotu dvorišča Petra našla mašino za kavo...delujočo mašino, ki je za 1,20€ iz sebe spustila tekočino, ki je dejansko dišala in imela okus po kavi ;-)
Pa kratkem postanku na klopici, sva odšli...po na prvi pogled enakih ozkih kamnitih uličicah...ki so skrivale polno malih biserčkov v obliki tolkal na vratih, malih verskih obvhodnih okraskih, lepo okrašenih prometnih znakih, ploščicah z imeni ulic in hiš...skratka polne so bile prefinjene lepote, skrite v detaljih...
...med sprehodom, sva se spraševali kakšna je arhitekturna zasnova hiš... ali je za vrati takoj stanovanje ali je prvo dvorišče in šele nato pravi vhod v hišo...skratka, špegali sva skozi stekla vrat in ugibali, kakšno notranjost skrivajo. Ko sva našli priporočono družinsko domačo gostilnico, sva izvedeli tudi to...takoj za vrati je malo dvorišče, ko sva šli čez prostore gostilnice, pa sva prišli še na glavno dvorišče.
Naročili sva si nacionalne specialitete, krožnik predjedi in špagete z zajčjem ragujem.
Siti in spočiti, sva z še večjim veseljem korakali po ulicah in se še naprej izgubljali v tem malem očarljivem kamnitem mestecu, zavili sva v male trgovinice in vpijali vzdušje, ki ga ni kvaril pretiran vrvež...le tu in tam sva srečali kakega turista.
Ves čas sprehoda sva razpredali o možnosti, da imajo te dolgočasne hiše na ravnih strehah verjetno terase, bazene...pač svet, ki ga iz ozke ulice ne vidiš in je popolnoma drugačen. Za naslednjim vogalom, naju je čakala prilika. Kamnite stopnice so naju skozi odprta vrata popeljale na streho hiše...in razočarane sva ugotovili, da na strehah ni drugega, posebnega in prestižnega sveta...je pa pogled na mesto definitivno drugačen.
Naredili sva še par korakov in že sva bili čez cesto...v mestecu Rabbat;-)
Ja mdina je res krasna....fajn ...cakam nadaljevanje :-)
OdgovoriIzbrišiJap Urša, res je krasna ;-)
OdgovoriIzbriši