Še nekaj iz Malte

Tukaj si lahko pogledate kaj je Jana R.B. predstavila o Kato masi:

Malta...10.del

Petra je tačas tudi že pojedla v družbi drugih in skupaj sva odšli gor, v predverje predavalnic, saj je bil čas za popoldanske seminarje.
Izkoristila sem dejstvo, da so se vsi zbrali v predverju, za poslavljanje in objeme z vsemi tistimi, ki sem z njimi preživela čudovite momente, se z njimi od srca nasmejala in jih pobližje spoznala.

Seveda nisem niti opazila, da se je predverje med tem praznilo in da je tudi Petra odšla na seminar. Med klepetom z Kathleen, se nama je pridružila še Nikolina in ugotovile smo, da smo ostale same. Padel je predlog, da je najbolje da gremo dol na kavo...in smo šle.
Ker nobena od njiju ne sme izvedeti ali kaj posumiti, da sem dogovorjena ssem se morala spomnit kako se na najbolj prefinjen način izgovoriti in izmuzniti. To mi niti najmanj ni bilo tako enostavno.
Na poti do vrta smo šle mimo wc-ja. Rekla sem jima da ju ujamem kasneje...pa sta se obe spomnili, da morata tudi oni dve na wc.
Ko smo bile že skoraj v baru, sem se izmislila, da moram it še nujno v sobo...in kot zanalašč je morala it tudi Nikolina v svojo sobo po nekaj.
Nikolina je vedela, da sem v Nevenkini sobi, zato je šla z menoj čisto do vart, z izgovorom da je blizu itak njeno dvigalo. Ni mi preostalo drugega, kot da se poslovim in res stopim v sobo. Kot največji kriminalec iz akcijskih filmov, sem čez minuto previdno počasi odprla vrata, pošpegala levo in desno, če me Nikolina ne čaka kje za viogalom...šele ko sem se prepričala, sem oprezno odšla do dvigala. Nič kaj prijetno ni bilo čakati dvigalo...se z njim peljati, ko se je na vsakem nadstropju ustavljal, saj je bilo pričakovanje ob odpiranju vrat dihjemajoče...tudi samo iskanje njegove sobe, po dolgih hodnikih z neštetimi prečnimi hodniki, od koder bi se vsak hip lahko prikazala Nikolina, mi je pošteno dvignilo srčni utrip. Ko sem končno zagledala pravo št. sobe sem komaj slišno potrkala. In čakala. Čez kako minuto, sem potrkala še 1x, malo močneje. In čakala. Nič. Nihče se ni premaknil, v sobi ni bilo nikogar...hmmm?
Odpravila sem se nazaj dol, si v glavi izmišljevala razloge zanj in opravičilo zase, če sedaj na hodniku srečam Nikolino. Ko sem prišla v recepcijo, sem prosila če lahko pokličejo v željeno sobo. Nič. Oglasil se ni nihče.
Začudena, zaskrbljena in razočarana sem odšla proti vrtu bara in se prisedla h Kathleen in Nikolini. Zaklepetale smo se, kot da smo že vrsto let dobre prijateljice. Ponovno sem slišala, kako velik vtis sem naredila na njo. Ja, ponosna sem bila da moje delo ceni nekdo kot je ona.
Ko sem ugotovila, da je ura že štiri in da imam samo še pol ure do odhoda, sem se poslovila in hitro oddirjala do recepcije ponovno na telefon.
Tokrat se je zmenek javil in vprašal:" Where are you?"
No, čez par minut sem ponovno trkala po njegovih vratih...in on mi je odprl...končno. Razložil mi je, da sem verjetno prišla ravno, ko si je šel po flašo vode. Ko sem sedela na postelji mi je končno v naročje dal po kar sem prišla. Ne znam opisati čustev, ampak bilo je izjemno...vesela in hvaležna sem mu bila, da sem sploh dobila to možnost. V slovo sem ga še objela in se opravičila, da sedaj pa res moram it, saj imam čez par minut že taxi. Naročila sem mu naj pozdravi ženo, on pa mi je med vrati še rekel. "Don't tell anyone!"
In nisem. Nikomur iz hotela :P
Spodaj so me Petra in ostale že iskale, pritekla sem zadnji moment. Enepar sem še v slovo objela in že sem sedela v taxiju. Tokrat zadaj z Majo in Petro, spredaj pa je bila Majda:P
Šele na letališču, ko sva z Petro plačevali kavo, sem ugotovila, da imam nekam polno denarnico...in ko sem seštela ves priliv, sem široko odprla oči...nisem mogla vrjeti svojim očem, zato sem ponovno preštela. Prišla sem do okrogle številke. Jap...tud Petro je vrglo, ko sem ugotovila, da se mi je tudi ta želja na Malti izpolnila.

Pot domov je minila brez posebnosti...no razen te, da sva kljub zelo pozni uri skoraj ves čas z Petro čebljali in se čudili malim in velikim čudežom, ki so se z nama dogajali v tej mali, navzven popolnoma nezanimivi deželici Malti.

Malta...9 del

Zbudila sem se in prvo, kar mi je prešinilo misli, je bilo dejstvo, da je petek in da grem danes domov. Nisem mogla povsem opredelit čustva ob tem dejstvu...bila sem žalostna, da zapuščam vse in istočasno vesela, da grem domov.
Petra mi je povedala, da me je okoli polnoči iskala Adriana in da je bila zelo žalostna, ker se nismo dobili, kljub temu da me je povsod iskala. Ja, sej pravim...včasih so stvari nerazumljive. Povsod sem jo tudi jaz iskala...in kot sva ugotovili kasneje, nama je zavesa preprečila, da bi se našli :(
Petra me je še spomnila, da naj s seboj za na Kathleen H.D. seminar vzamem 3 primerke mojega nakita...da bi lahko pred seminarji uživali vsaj par minut ob rjavitoplivodi, sva morali pohiteti, zato sva po hodniku skoraj tekli :P
Na vrtu bara, sva naredili natančen streteški plan za današnji dan...saj sva imeli še en kup stvari, časa pa le do polpetih, ko naju bo čakal taxi pred hotelom.
Ko sva odšli gor do predavalnic, sem srečala zmenkove vprašujoče oči in premikajoče ustnice, ki so me nemo iz drugega kota prostora spraševale: " Are you OK?" V odgovor sem le prikimala in mu namenila hvaležen nasmeh, ki se je preselil tudi na njegove ustnice.
Seminar, ki sem ga imela to jutro je govoril o konstruktivni kritiki. Kaj prava kritika za umetnika pomeni... kdaj, od koga in kdo smo tisti, ki smo soposobni kritiko sprejet. Že takoj sem imela občutek, da me med razlago procesa Kathleen zelo pogosto gleda in ko je vprašala, kdo se javi za obravnavo je spet gledala mene. Ni mi preostalo drugega, kot da privolim...in se vsedem na stol pred celo sobo udeležencev seminarja. Ne ni mi bilo prijetno, ker nisem vedela kaj lahko pričakujem...a že po parih zastavljenih vprašanjih, sem padla v debato in z vsako poro vpijala vsako prejeto kritiko in mnenje. In ja, zvedela sem ogromno! Zanalizirali so me na nivojih, ki jih sama nikoli nebi zaznala... odpirali so mi oči proti pogledom, na katere niti pomislila nisem nikoli...me spraševali o stvareh, ki so odpirala nova vprašanja...mi spremenili moj pogled na moje izdelke, ki so si jih podajali med seboj.
Ne definitivno nisem pričakovala ničesar od vsega tega, kar sem dobila v naročje...sploh pa ne besed, ki mi jih je namenila Kathleen! Naravnost fantastična izkušnja, ki mi je po eni strani napumpala mojo samozavest, po drugi pa mi je dala vedet, da se moje objave spremljajo ;-)
Ponovno sem predavalnico zapustila lebdeča, nekje med jasno vizijo in razmetanim podstrešjem.
Petra me je spomnila, da je čas za pakiranje prtljage, ko so pristopile Čehinje in me povprašale, zakaj nimam nič nakita v galeriji. Na hitro sem jim razložila zakaj in da se mi mudi pakirat. Zmenile smo se, da se vidimo po kosilu, ko se bodo zbrale vse in da si bodo ogledale kar imam.
Med dirjanjem v sobo, sem se v zmenek in njegovo ženo skoraj zaletela. Pokazala in izročila sem mu vrečkico, ki sem jo cel dan že nosila zanj. Povedala sem mu, da se moram izselit iz sobe do 12h in da se mi mudi, vseeno pa da bi rada da se še vidiva predno grem. "OK. Later." je odgovoril in že sem bezljala po hodniku do sobe.
Ja tudi pakiranje samo je bilo po svoje prav hecno.
Na Malto sem prišla z 2 kovčkoma... v enem, tavelikem so bile le stvari za delavnico. Zato sem bila sveto prepričana, da bom šla domov le z večjim in bom manjšega odvrgla v smeti...no, pa ni blo tko 0-o Vse ni šlo v enega velikega...prevzaprav je vse komaj šlo v oba!!!?
Nič jasno...ampak tko pač je blo...in spet sem trogala 2 kufra do recepcije...grrrr
Neva nama je prijazno odstopila svojo sobo, da sva v njo spravili kovčke in že sva bili z Petro na poti do jedilnice. Žal so Čehinje ravno pojedle, tako da sem šla nazaj dol v Nevino sobo in jim odprla škatle nakita v kovčku. Vse kar jim lahko rečem je le še 1x HVALA! Na poti iz sobe sem srečala tudi Lindo, s katero sva se vrnili v sobo in se zaklepetali. Na račun tega v kratkem pričakujem slikico  Ron-ovega srca, ki ga bo kupila v mojem imenu. Linda je res prekrasna topla duša!
Ko sem ponovno stopila v jedilnico, sva se z zmenkom srečala z očmi. Povabil me je k svoji mizi, za katero sta z ženo ravno dokončevala kosilo. Na hitro mi je razložil kaj ima namen v popoldnevu narediti in kdaj lahko na skrivaj pridem v njegovo sobo.
Takoj sem bila za...ampak, kot vedno je najlažje delat račun brez krčmarja :P

Malta...8.del

Z četrtkovim jutrom, so se pričeli tudi seminarji...zato je bilo posedanje na vrtu bara ob rjavitoplivodi malo manj brezskrbno in za kak cigaret krajše.
Na soncu in vetru, tam na vrtu je tudi padla dokončna odločitev, da ne bom svojega prinesenega nakita dala v prodajno galerijo. Namreč bolj, kot sem razmišljala, bolj mi je bilo jasno da bom delala spisek in detajlni opis izdelkov za dobre 3 ure...kar se mi pa res ni dalo :P
Na prvi seminar z Petro nisva šli skupaj, saj sva se prijavili vsaka na svojega.
Jaz sem šla na barvno teorijo od Maggie Maggio, ki mi je v glavi naredila kar precejšnjo zmedo.
Moje pošlihtane predale teorije, je razburkala z dejstvom, da se pigmenti pri mešanju čisto drugače obnašajo, kot se obnašajo barve svetlobe...in da svetlenje in temnenje ni povezano le z dodajanjem bele in črne. Kdaj sta minili 2 uri ne vem, saj je bila interakcija in razlaga na seminarju sila zanimiva...vem le, da je sledilo kosilo.
Konkretno kosilo, ki seveda ni minilo brez smeha in klepeta. Vmes je tudi padlo povabilo na poslovilno večerjo z Decomanom, saj je šel Jose v petek zjutraj že domov.Tudi obvezna kava in čik, sta po kosilu pasala kot že dolgo ne.
Odšli sva pogledat še v galerijo, kjer se mi je bliskalo od vseh videnih lepot in pri nekaterih tudi ob več kot zasoljeno visokih cenah. Res, nekateri se cenijo uiber to much :(
In že sva tokrat skupaj z Petro sedeli na seminarju, ki so ga skupaj pripravili Sage B., Dan C. in Tracy H. Tema seminarja je bila o inspiraciji, o zgodbi ki jo izdelek ima in jo izraža...o dejstvu, da hoče tvoj izrazni glas na plano, zavedno ali nezavedno...da prava pot ni štancanje komercialnih kosov, katere delaš iz nuje, ne s srcem...da kopiranje ni sprejemljivo v nobenem primeru...o teoriji širjenja obzorja, ki se na koncu zoža v lasten izrazni glas...in potem je bila izrečena besedna fraza, ki mi je osolzila oko. Seminar se je sicer končal in smo zapustili predavalnico, se v predverju že sladkali z prigrizki in kavo...ko sem jaz, še vedno premetavala besede...v moji glavi je odzvanjala le ena in ista besedna zveza.
Zmenek je to opazil instinktivno, on je takoj vedel kaj mi je in si vzel čas zame.
Odpeljal me je do velike šalice kave...zunaj, daleč stran od hotela.
Takoj, sva padla v pogovor..iz srca..brez olepšav, brez celofana...pristno, do kosti odkrito...
Pokazal mi je svoje brazgotine, mi razgalil svojo bolečino...prepričal me je, mi razložil njegov pogled, objasnil svoj research in mi potrdil kar sem nekje v sebi sicer vedela. Povedala sem mu zakaj nisem...razumel me je in mi povedal zakaj ni on...potožil je kar se mu dogaja sedaj in povedal da je razočaran nad umazanostjo sveta...
Videla sem njegovo veliko srce in začutila kako velik Človek je.
Ob njegovem komentarju, da so ljudje za sosednjimi mizami 100%, da me daje na čevelj...sva oba prasnila v smeh...

Ko sva se vrnila, sem kot mesečnik poiskala Petro in z njo odtavala do najine sobe...sprala sem iz sebe vse dogodke dneva... navlekla nase nove cote in se napol v transu odpravila na večerjo.
Priznam, da sem bila annoying med čakanjem zdaj enega, zdaj drugega...v mislih, sem bila itak drugje, v moji glavi je bil popoldanski coffee & break.
Motila me je negativnost in pretirana brezbrižnost...naveličana vsega, sem se sprijaznila in čakala...čakala, da smo se zbrali vsi...in smo končno šli. Ko smo se posedli, sem se odločila, da bom prisebna in prisotna, da se bom imela fino, da bom iz dane situacije izžela le pozitivne stvari...in sem jih! Bilo je fino, na momante zelo lušno...sploh čvekanje z Petro, Jano R.B., Gabi S. in Caro J. je bilo zabavno. Na čik pavzi z Josejem, pa sem razčistila tudi nekaj "problemov" in ponovno dobila potrditev, da sem njihova :)

Po večerji sem bila dogovorjena, da se dobimo z Adriano in ostalimi...vendar, nam ni uspelo, nismo se našli na ulici, kot smo se dogovorili :(
Ker se mi še ni spalo, sem odšla porabit še zadnje minute na kartici za internet.
Kmalu sta mimo računalnikov prišli Nevenka S. in Nikolina O., kar je pomenilo da gremo do bara, na dozo smeha in čveka :P
Spet je bil že petek, ko sem šla spet po dolgem hodniku do sobe in tople postelje :P

Malta...7del

Kako, kdaj in na kak način...smo nastali skupina, ne vem.
Vem le, da smo ljudje včasih čudna bitja, ki si hočemo stvari znati razložiti...čeprav včasih niti ni potrebe po tem. Včasih je potrebno stvari le sprejeti take kot so.
Po tem ključu, smo se zbrali že pred hotelom in se potem za isto mizo v isti restavraciji znašli vsi tisti, ki smo se nekako najbolj začutili.

Dogajalo se je ogromno.
Razglabljali smo o tezah, kdo bo na Malti obiskal izredno brihtnega 9letnika Griffin-a, ki mu je pri ugrizu v burger z nutelo, izpadel zob. Se smejali ob razlagi malega, da kr nekomu že ne bo pustil v sobo...se ukvarjali z hrano in ugibali kaj od slaščic nam bosta Christi F. in  Judy B. sploh pustili...se pogovarjali o ustvarjanju in o užitkih, ki nam jih naše delo omogoča...se smejali...in se nasploh imeli več kot zeeeelo fajn.
Meni so seveda najbolj v spominu ostale zmenkove pohvale moje bele ogrlice, ki sem jo imela za vratom...njegovo zanimanje za potek moje delavnice...in pa seveda moment, ki ga je ujel fotoaparat na spodnji sliki...lušno, res...lepi spomini!

Spet smo odhajali zadnji iz restavracije...razigrani, nasmejani, po svoje malo otročji smo se počasi kotalili do hotela...in ko smo prišli v predverje, smo si zaželeli le še lepe sanje ;-)

Seveda se mi še ni spalo. Kupila sem si dostop do interneta, da sem mojim dvema sporočila da se imam fajn. Ja bil je tak večer, da sem pogrešala moja dva otroka.
Pri računalnikih sem srečala še Myrno in Ariane in spet je bilo tu klapetanje in smeh. Še čik pred spanjem na vrtu bara, z novo dozo smeha in čveka.
Vse dokler se nisem odpravila po hodniku do sobe.
Med hojo, sem premišljevala pod kako veliko srečno zvezdo sem rojena, da mi je dano, da se mi v enem samem dnevu zgodi toliko neverjetnih in na momante nedojemljivih stvari.

Ko sem položila glavo na poušter me je v hipu zmanjkalo.

Malta...6del

Sredino jutro je bilo drugačno. Zbudila sem se brez bujenja...vendar ne sama, zbudila sem se z teto iz Krvavca. Ja, itak...ata Murphy me je z svojimi zakoni našel tudi na Malti :P
Petra mi je prinesla toplorjavovodo z mlekom v sobo in me po krajšem klepetu, čiku ali dveh zapustila. Razumela je da potrebujem čas za koncentracijo, za pripravo goodibag-ov, za obnovo plana poteka delavnice...da mi najbolj paše bit sama in se v miru telesno in psihično pripraviti na zame zelo pomembno delavnico.

Med zlaganjem Rayherjevih doniranih stvari (Silva HVALA!) in vseh ostalih za delavnico potrebnih materialov v vrečke, sem se uspela zbrati. 

Preskakajoče misli sem uspela nacentrirati v eno samo točko, v cilj ki sem ga imela: Izpeljati delavnico tako kot znam!

V sebi sem imela toliko enih čustev, da sem med tuširanjem prav čutila, kako se sloj za slojem luščijo od mene in jih voda spira v odtok. Sproščena in v celoti pripravljena, sem se ravno odpravljala iz sobe, ko se je iz sprehoda vrnila tudi Petra.

Skupaj, sva odšli v prostore delavnic, kjer so bile še vse delavnice v polnem teku. 

V sobi, ki je bila določena zame, je imela dopoldansko delavnico Nikolina in na "opozorilo", če bo končala pravi čas mi je zagotovila da bo. In je res, mizo za mentorja je spraznila in mi jo predala le nekaj minut čez drugo. Popolnoma druga pesem pa je bila z ostalimi na delavnici. Nekatere so malo dlje rabile, da so pospravile in zapustile sobo...medtem ko so druge malo več potrebovale, da so se na delavnico pripravile. 

Zaradi tega se je pričetek delavnice prestavil vsaj za pol ure. Prvo so si udeleženke vzele vrečkice, rokavice in priponke z imeni...

...jaz pa sem potem na hitro predstavila kako bo delavnica potekala in kmalu sem jim kazala že prvo tehniko...

Ko sem opazovala slike, ki jih je v večini naredila Petra (hvala ti tudi za to!...jaz seveda nisem naredila nobene:P) sem sprva videla le resne obraze...

...ki pa so se kmalu spremenile v slike polne nasmejanih ustvarjalnih punc, ki so uživale in sproščeno ustvarjale.

Posebaj moram omeniti Lindo, udeleženko delavnice na spodnji sliki...ki jo svež zlom roke ni odvrnil od udeležbe na moji delavnici. Linda je prekrasna oseba, ena tistih ki je zgodovino razvoja polymernih tehnik spremljala od blizu. Zato mi njena pohvala in vroča želja, da se moje delavnice udeleži, toliko bolj posebna in mi je v veliko čast.

Posebaj pa moram še enkrat omenit mojo Petro. Če nebi bilo nje, niti ne vem kako bi delavnica potekala, vem le da jaz ne bi bila pol toliko sproščena, kot sem bila ob dejstvu, da se lahko zanesem na njo. Res! Pečice so bile zunaj prostora delavnice, niti ne takoj pri vratih, ampak kar kakih 20m stran...in sprotno pečenje posameznih delčkov za ogrlico, mi brez Petrinega stalnega tekanja sem in tja in njenega popolnega nadzora pečic nebi uspel.
Prepričana sem, da mi nebi uspelo brez tvoje pomoči...res ti HVALA Petra!

Na žalost, so me malo čez peto uro obvestili, da se morajo pečice izklopiti (da se bodo pravi čas ohladile) saj je bila točno ob šestih že napovedana otvoritvena slovesnost.
Tako žal kljub dobri volji nismo spekle vseh delčkov in ogrlice nismo dokončale. Sprva seveda nisem bila najbolj zadovoljna, vendar me je razumevanje učenk (ki je bilo nad vsemi pričakovanji), kmalu prepričalo, da so se imele super. Zadovoljne so mi zatrjevale, da jim par nepečenih delčkov ne igra nobene vloge in da so se ogromno naučile.
Res, prav pohvalit se moram, kako izjemno skupino učenk sem imela čast učiti!
Vzdušje, ki smo ga uspele pričarati na delavnici je bilo polno smeha, v prostoru je bila posebna sproščena energija in pravi užitek mi je bil podajat svoje trike in nasvete, takim toplim umetnicam.
Punce hvala vsem vam in vsaki posebaj!

Ko sem pospravila vse za seboj, je bila moja edina želja in vse moje misli so bile usmerjene le še na ČIIIIK :P Življensko nujno sem potrebovala dozo nikotina in kofeina.
Časa do otvoritve pa ni bilo veliko.
Ampak dirjanje do sobe kamor sva odnesli moj kufer, se na hitro pošpricali z novo dozo deodoranta, nataknili nase rute in šale (za posedanje na večerji)... je obrodilo ravno dovolj časa za kratko kavo in konkretno čik pavzo.
Mogoče sva bili med zadnjimi v dvorani, nisva pa zamudili čudovite otvoritve IPCA EuroSynergy Conference. 

Malta ...5.del

Zmatrani, naveličani in zeelo lačni sva se končno usedli in se razkomotili za mizo v kotu terase že poznane Watercolor restavracije.
Naročali sva si pijačo in hrano, ko sem čez okno v restavraciji zagledala Meisho "my sister from another mother and another father"! Najino sošolko iz Prage, s katero sem doživela in preživela noro smešen večer na hodniku študentskega doma.
Nisem mogla iz svoje kože, zato sem si ji priplazila za hrbet in ji zatisnila oči. Ha, seveda ni vedela kdo je...in ko me je zagledala, je bila njena reakcija popolnoma ista kot moja...veselje na kubik.
Predstavila mi je svojo prijateljico Julie , s katero sta se nama z Petro kmalu pridružili na terasi.
Čveku, smehu in obtoževaju druga druge katera je večja pacientka in bolj nora clayarka, ni bilo ne konca ne kraja. Da je Meisha nepopisno zabavno bitje, sem vedela že iz Prage...zato me ni presenetilo, da je tudi Julie točno taka...vse štiri smo se v razmišljanju in debatiranju ujele, ter se zabavale kot, da se poznamo že 100 let.
Šele, ko sem šla na wc sem opazila tudi mizo kjer je sedel moj ponedeljkov zmenek, Adriana, Sage in še kup drugih. Seveda me je zmenek takoj napadel z resnim: Hi, you!", pa sem se opravičila, da je nuja in zginila za vrati. Ko sem olajšana prišla ven sem v obraz takoj dobila čisto resen očitek, da sem mu že na prvem zmenku dala košarico. No resen obraz je imel le še sekundo, za tem pa se mu nasmeh razlezel po celem obrazu... priznati moram, da mi je njegov sarkastičen smisel za humor zelo blizu in da sem to začutila že v prvem mailu. Tisti, ki me poznate veste, da ne rabim dolgo in da vedno vrnem milo za žajfo. Med smehom sem ga potolažila, da sem zelo vesela, da me še vedno ne čaka pri meduzah in da mi je s tem dokazal, da ni ravno brezupen primer tipičnega moškega, saj je poslušal svojo ženo in odšel na večerjo. Razširila se je salva smeha...z komentarji v smislu: "pa te je", "zdej si pa dobil nazaj"...in njegovo potrditvijo "you're my kind" Razložil mi je, da je to vedel takoj, saj je moj mail dal prebrati tudi njej (in je pokazal na njegovo ženo)...med smehom mi je predstavil kar nekaj obrazov, ki so sedeli pri mizi...in po spektakularnem padcu ene od poslavljajočih, po kratkem klepetu o tem kje sva z Petro v ponedeljek bili in kako fajn je bilo v Mdini...sem šla do moje mize tudi sama. Pri mizi se nam je pridružila še Nikolina in klepet smo ob dobrih sladicah le steška končale, vendar smo morale, saj so gostilno že zapirali. Nekako istočasno so restavracijo zapuščali tudi vsi iz njegove mize in vsi so nam zaželeli lahko noč, le on je rekel: See you.
Z Nikolino, sva odšli še na kozarček pred spanjem...in za mizo so se nama ena za drugo pridružile same super ustvarjalke, ženske z velikimi imeni...in vse so bile zabavne, pristopne in čisto normalne...no kolikor si med jokanjem od smeha, lahko normalen.

Dolg sprehod do sobe, je bil ravno prav, da sem se umirila in sem spet padla v posteljo kot posekana smreka.
Tik predno sem zaspala, sem za hip še pomislila:"Jutri pa je moj dan D"...in že me ni bilo več.

Malta...4.del

Ko sem se zbudila, sem prvo zagledala Petrin zaskrbljen obraz...revka je že nekaj časa skušala globoko speči hlod zbudit z nežnostjo-štos dneva, ki me je nasmejal skoraj do solz :)))

Ko sm ugotovila, da je zunaj sončno, ampak spet pasje vetrovno...je to pomenilo, da bom nase ponovno navlekla isto garderobo z dolgimi rokavi. Jah, če si blontn ti ob napovedi tem. nad 20°C ne pride na pamet, da bi spakiral kaj več kot jopo in majco z dolgimi rokavi...jakna? Pri teh temp?....zakaj že?!? Ja sej pravm, blontna sm do obisti...

Spet sva se odpravili na jutranjo rjavotoplovodo na vrt hotelskega bara, kjer sem ugotovila da pred vetrom ne moreš najt zavetja...najbrž zato ker sva na otoku in piha z vseh smeri :))))
Na soncu z vetrom v laseh in z lasmi v ustih sem se sprijaznila, da pač tako to bo, vsak dan...in se odločila, da me ne moti in da mi čisto nič ne manjka. Na ta način, sem se tudi (z mnogo domišljije) pepričala, da je ta rjavatoplavoda dobra kava :P
Po hitrem ogledu prostorov kjer so delavnice, po parih objemih in hitrem dirjanju do sobe, da sem jim posodila termostate...sva končno odpeketale na avtobusno postajo ;-)

Vožnja z odprtimi vrati avtobusa, je omogočala fotkanje "zanimivih pogledov" na Malto...

...in kmalu, sva zagledali zid, ki obkroža stari del glavnega mesta Malte...Valette! Jap, to je bila najina destinacija.

Že takoj ko sem iztopila iz avtobusa, sem vedela da tega mesta niti približno ne bo mogoče primerjati z Medino. Namreč mir in spokojnost je tukaj nadomestil vrvež... množica turistov in domačinov so se kot reka zlivali skozi glavni vhod na glavno široko ulico postavljeno med izložbe svetovnih blagovnih znamk. Ulica me je spominjala na našo staro Čopovo, le da je naša res kratka...ta reka ljudi pa se je vlekla čez celo mesto, vse do morja, ki iz treh strani obkroža Valetto.

Tudi stavbe imajo precej bolj meni znani, domači, staro evropski izgled...tudi portali in štukature imajo precej več značilnih evropskih elementov in jaz niti nisem zaznala kakega močnega arabskega vpliva.
Odpravili sva se po ulicah, brez prave lastne volje sva se prepustile toku in se znašli na trgu, pred predsednikovo palačo.

Na eni strani so se otroci brezskrbno podili po talnem vodometu, na drugi pa je pripravljena limuzina čakala na predsednika...ki pa se je za naju malo predolgo obiral, da bi ga dočakali. Raje sva odšli na ogled palače, ki ima lep vrt in zanimive kamnite oboke.

Na lastne oči, pa sva se tudi prepričali, da tudi na Malti nimajo vseh dokumentov pošlihtano kot je treba :P

Seveda sva tudi tukaj ves čas čebljali in izražali svoje želje na glas...med drugim, si je Petra zaželela olivno rumeno ruto (op.: po daljši razpravi sva ugotovili, da je to ubistvu gorčično rumena :P)...in že naslednji hip, sva na eni redkih še stoječih štangah stojnice, sredi ulice pred nama, zagledali njeno bodočo ruto. No moja želja je bila bolj skromna...jest sm hotla res velik šal (2x2m) v črni barvi, kako res lušno rdečo denarnico in pa 500€ da si vse to sploh lahko kupim :P Jap, kljub namenu da bom šparala, so moji € povzeli boh ve kam in denarnica je bila skoraj že prazna.
Ko sva prišli do pokrite tržnice, naju je pričakala le še stavba...

Še malo sva se sprehodili med ulicami in neskončno utrujene obsedeli ob kavi na enem od trgov. Ugotovili sva, da se nama ne da več pešačit med vso to gužvo in sva se počasi napotili proti izhodu v obzidju.

In že sva ob prečkanju ceste za malim parkcem zagledale še eno zanimivo katedralo, ki je bila okrašena za prihajajoč praznik (op.: v četrtek je mesto praznovalo in so imeli napovedan velik ognjemet).

Ko sva takole sedele pred cerkvijo, sva šele ob pogledu navzgor zagledali kip. Komentar Petre:" Sej ne bo poletel in na naju padu, ne?!" me je nasmejal. Se pa nebi čudila, če bi se nama tudi to zgodilo...ker dogodilo se nama je že toliko enih naklučij, da me to res nebi presenetilo ;-)
Po ugotovitvi, da dlje ko sediva bolj sva utrujeni, sva šli raje nazaj na postajo, res se nama ni nič dalo...in med hojo do najnega avtobusa, sem si kupila (res zeloooo poceni) še rdečo lušno denarnico in črno ogroooomno ruto.

Že dvakrat sva se peljali mimo mesta Mosta in občudovale veliko kupolo bazilike v tem mestu...zato, sva se na hitro odločili, da greva prvo do Mosta in potem naprej do hotela.

Ko sva prišli v mesto, sva ugotovili da bi bilo dobro nekaj pojesti...in sva šli, do predlagane gotilne, ki je bila zaprta (mimo je že bil čas kosila, ni pa še bil čas večerje)...in sva odšli do druge predlagane okrepčevalnice. Še predno sem se posedla, sem šla na wc...in dobro, da sem šla!...takoj sem Petro dvignila iz stola in odpravili sva se naprej po ulici.

Ker v bližini ni bilo nobene druge restavracije z teraso zunaj, sva odšli v restavracijo na prvem nadstropju...se že skoraj odločili, da bova nekaj naročili, ko naju je ob meniju minilo vse...in sva ponovno odšli ven, trdno odločene, da greva na večerjo pri hotelu.



Ko sva že nekaj časa čakali na avtobus in smo se čakajoči pomnožili že na cca 30, je mimo prišel domačin, ki nam je razložil da je na cesti v mesto huda prometna nesreča in da je zaprta cesta za promet. To je pomenilo če več čakanja in več klepetanja.
Ja, ugotavljali sva da sva najbrž poleg vsega dobile tudi 500€, saj če bi šli na drugi avtobus (na tistega do najinega hotela, ki bi ga morale v Valetti še malo čakati) bi mogoče bili ravno vpleteni v nesrečo. Torej, sva prišparali vsaj 500€ zdravstvenih stroškov.

Po dobri uri čakanja, je končno pripeljal avtobus...vprašali sva če gre do St Paul's Bay-a in ker je bil odgovor pritrdilen, sva šli gor.
Jap, klepetal sva..in šele čez nekaj časa pogledali, kje sploh sva. Ko sem končno vprašala šoferja kdaj bo najin zaliv, mi je mirno odgovoril da sva že mimo, da naj greva dol in na nasprotno stran na drugo št. avtobusa.
Pa sva šli...in še tisti avtobus čakali skoraj pol ure. Ja, čakanja sm imela že res poln kufer. Po treh postajah naju je izkrcal (baje je bila to St Paul's Bay postaja)...ampak midve sva bili še vsaj 2 km oddaljeni od hotela. Sicer sm se pritoževala, da se mi ne da hodit, ampak mi je Petra lepo razložila da je obljubila Tončku, da bo hodila, zato greva peš. Pa sva...odpujsali sva peš, ob obali...malo gor, malo dol. Ni nama bilo hudega, priznati moram, da je blo prou lušno.
Nekje na poti sva se posedele še v eni gostilni, ampak naju je spet nekaj zmotilo in sva raje odšli naprej.