...je sonce močnejše od oblakov, včasih zvezde svetijo svetleje...včasih ti je zelo toplo tudi pri nizkih temperaturah.
Po sila uspešnem poletju...se je zame uspešno pričela še prelepa jesen.
Po dveh simpatičnih in smeha polnih delavnica s Kay, sem se v mislih že pakirala za Prago. Ne vem točno zakaj, vendar mi je to staro mestno jedro tako blizu...tako lepo mi diši po še, da se z veseljem vedno znova in znova vračam.
Po parih kaotičnih dneh priprav, ko sem skušala postoriti vse za nazaj in še malo za naprej...sem uspela narediti le manjšo zalogo tehle mojih unikatnih (prosim in želim, da ta ideja ostane le moja in ne dovolim kopiranja ideje!) in zelo dobro sprejetih polymer business cards...
...tole malo rojžco na mahovem hribčku za Nivea swap...
...spakirat najnujneše za oblečt in stvari za delavnice...in že smo se odpeljale proti ECC-ju.
Priznam, glede na spomine iz Nemškega ECC-ja so bila moja pričakovanja velika...ampak resnično dogajanje je moja najbolj utopična pričakovanja prekašalo že po prvih parih minutah, ko sem prestopila vrata Konferenčne stavbe.
Utrujenost od poti, Zmajev pozdrav ob prihodu v hotel in sprehajajoča se podgana...
... so v trenutku potonili v pozabo.
Odrinili so jih objemi meni ljubih ljudi, ki sem jih po dolgem času ponovno srečala...trenutki, ko so imena internetnih prijateljev dobila obraze...žareče oči ko so popolni tujci prepoznali nakit okoli mojega vratu...delavnice polne smeha in klepetanja ob najbolj internacionalni mizi v naši Green room.
Zgodilo se je tudi kar nekaj naključnih, na nek način bizarno spooky stvari.
Ena najbolj dih jemajočih je bila, ko se je navaden čik odmor speremenil v Aha moment.
Pred 2 leti sta me namreč Donna in Bettina med našim hecanjem "obtožile", da sem ista "pacientka" kot neko dekle iz Švice. Med prvo čik pauzo naše prve delavnice, sem pozdravila dekle iz naše sobe in le par besed sva potrebovale, da sva ugotovili da sva "sisters, from another mother and another father"...in ko je Christine povedala, da je iz Švice sem seštela koliko je 1+1. Tudi njen vzklik, ko me je predstavila Evi v sobi:" Dies ist DIE Klavdija!" me je nasmejal do solz.
Kmalu za tem sta tako Donna kot Bettina potrdili najino ugotovitev in naključje, da smo bile vse 4 na istem mestu ob istem času...je prav noro.
Še en tak moment je bil, ko sem ob isti mizi (kjer sta sedeli Christine in Eva) zagledala Meisho (ki sem jo prepoznala iz fotografij objavljenih iz Atlante)
...o kateri mi je Nikolina ne dolgo nazaj razlagala kako super in fajna je. Od tistega pogovora dalje sem se veselila, da me bo z Meisho Nikolina spoznala na Malti... in tadam...naklučje je hotelo, da sem jo imela pred očmi že pol leta prej...ha noro! No noro je bilo tudi spoznanje da je tudi ona moja "sister, from another mother and another father" in da sva na isti valovni dolžini tudi v načinu ustvarjanja. Prav neverjetno dober občutek je bil, ko sem ugotovila da nisem edina, ki ne dela popolnoma isto kot kažejo učiteljice...da je v isti sobi z menoj še ena taka pacientka kot jaz, ki mora delati po svoje :P Sedaj se Malte veselim še bolj...in ja naš meeting point si bomo ustvarile tudi tam, sem 100%, da si ga bomo!
Tudi vsakodnevno fotografiranje mojega okrašenega dekolteja nadvse prijazne Čehinje (ki ni znala niti besedice angleško), je pristalo na polici posrečenih situacij.
Veliko presenečenje zame je bilo tudi povabilo in druženje ob isti mizi z Donno, Lindly, Sylvi, Bettino...
ves smeh in dovtipi, pa učenje obešanja žlice na nos (kdo bi si mislil, da me lahko Donna nauči tudi to...lol), pa čakanje na žreb listka pri swapu, pa sladki razkuhani špageti...pa prekrasen nočni sprehod po starem delu mesta, ki je popravil moj okus v ustih...
In tudi dokončani vsi projekti iz delavnic so svojevrsten presežek...
...(ne unih izpred 2 let, še nisem dokončala...ups)
Vsi izdelki so postali broške...ena med njimi pa je prav posebna, poigrala sem se z drugačnim načinom "zapenjanja"...
Bizarna pa je bila tudi Petrina realizacija moje na glas izrečene ideje... v pičlih parih urah smo se vse zmenile...tako da:
" Draga moja čarobna Praga, kmalu se spet vidiva!"
Po sila uspešnem poletju...se je zame uspešno pričela še prelepa jesen.
Po dveh simpatičnih in smeha polnih delavnica s Kay, sem se v mislih že pakirala za Prago. Ne vem točno zakaj, vendar mi je to staro mestno jedro tako blizu...tako lepo mi diši po še, da se z veseljem vedno znova in znova vračam.
Po parih kaotičnih dneh priprav, ko sem skušala postoriti vse za nazaj in še malo za naprej...sem uspela narediti le manjšo zalogo tehle mojih unikatnih (prosim in želim, da ta ideja ostane le moja in ne dovolim kopiranja ideje!) in zelo dobro sprejetih polymer business cards...
...tole malo rojžco na mahovem hribčku za Nivea swap...
...spakirat najnujneše za oblečt in stvari za delavnice...in že smo se odpeljale proti ECC-ju.
Priznam, glede na spomine iz Nemškega ECC-ja so bila moja pričakovanja velika...ampak resnično dogajanje je moja najbolj utopična pričakovanja prekašalo že po prvih parih minutah, ko sem prestopila vrata Konferenčne stavbe.
Utrujenost od poti, Zmajev pozdrav ob prihodu v hotel in sprehajajoča se podgana...
... so v trenutku potonili v pozabo.
Odrinili so jih objemi meni ljubih ljudi, ki sem jih po dolgem času ponovno srečala...trenutki, ko so imena internetnih prijateljev dobila obraze...žareče oči ko so popolni tujci prepoznali nakit okoli mojega vratu...delavnice polne smeha in klepetanja ob najbolj internacionalni mizi v naši Green room.
Zgodilo se je tudi kar nekaj naključnih, na nek način bizarno spooky stvari.
Ena najbolj dih jemajočih je bila, ko se je navaden čik odmor speremenil v Aha moment.
Pred 2 leti sta me namreč Donna in Bettina med našim hecanjem "obtožile", da sem ista "pacientka" kot neko dekle iz Švice. Med prvo čik pauzo naše prve delavnice, sem pozdravila dekle iz naše sobe in le par besed sva potrebovale, da sva ugotovili da sva "sisters, from another mother and another father"...in ko je Christine povedala, da je iz Švice sem seštela koliko je 1+1. Tudi njen vzklik, ko me je predstavila Evi v sobi:" Dies ist DIE Klavdija!" me je nasmejal do solz.
Kmalu za tem sta tako Donna kot Bettina potrdili najino ugotovitev in naključje, da smo bile vse 4 na istem mestu ob istem času...je prav noro.
Še en tak moment je bil, ko sem ob isti mizi (kjer sta sedeli Christine in Eva) zagledala Meisho (ki sem jo prepoznala iz fotografij objavljenih iz Atlante)
...o kateri mi je Nikolina ne dolgo nazaj razlagala kako super in fajna je. Od tistega pogovora dalje sem se veselila, da me bo z Meisho Nikolina spoznala na Malti... in tadam...naklučje je hotelo, da sem jo imela pred očmi že pol leta prej...ha noro! No noro je bilo tudi spoznanje da je tudi ona moja "sister, from another mother and another father" in da sva na isti valovni dolžini tudi v načinu ustvarjanja. Prav neverjetno dober občutek je bil, ko sem ugotovila da nisem edina, ki ne dela popolnoma isto kot kažejo učiteljice...da je v isti sobi z menoj še ena taka pacientka kot jaz, ki mora delati po svoje :P Sedaj se Malte veselim še bolj...in ja naš meeting point si bomo ustvarile tudi tam, sem 100%, da si ga bomo!
Tudi vsakodnevno fotografiranje mojega okrašenega dekolteja nadvse prijazne Čehinje (ki ni znala niti besedice angleško), je pristalo na polici posrečenih situacij.
Veliko presenečenje zame je bilo tudi povabilo in druženje ob isti mizi z Donno, Lindly, Sylvi, Bettino...
ves smeh in dovtipi, pa učenje obešanja žlice na nos (kdo bi si mislil, da me lahko Donna nauči tudi to...lol), pa čakanje na žreb listka pri swapu, pa sladki razkuhani špageti...pa prekrasen nočni sprehod po starem delu mesta, ki je popravil moj okus v ustih...
In tudi dokončani vsi projekti iz delavnic so svojevrsten presežek...
...(ne unih izpred 2 let, še nisem dokončala...ups)
Vsi izdelki so postali broške...ena med njimi pa je prav posebna, poigrala sem se z drugačnim načinom "zapenjanja"...
Bizarna pa je bila tudi Petrina realizacija moje na glas izrečene ideje... v pičlih parih urah smo se vse zmenile...tako da:
" Draga moja čarobna Praga, kmalu se spet vidiva!"
Ja, vcasih se zgodijo res nenavadno zabavne stvari in super je takole srecati svoje sorodne duse. Na se veliko takih trenutkov in dni. In te tvoje business cards so res noro dobre, da sploh ne govorim o tej rozi na hribcku. Svetovnoooo :)
OdgovoriIzbrišiHvala ti Vladuška...res je včasih hecno, kako hitro si si lahko blizu z popolnimi tujci ;-)
IzbrišiJoj tale rožica je pa res posrečena in očitno ste se imeli res lepo in tako je prav! lp
OdgovoriIzbrišiMojaca hvala! Oja, super je blo! Enostavno sem se odločila da bom uživala in sem!
IzbrišiKlavdija, enkratno! Unikatne poli vizitke so fenomenalne. Da ne govorim o nakitu, narejeno na delavnicah. Enkratno. Rožica v lončku pa je zopet zgodba zase. Čudovito!
OdgovoriIzbrišiHvala Helena! Ja vizitke so požele že pred 2 leti kar nekaj odobravanja in seveda sedaj spet...in moram priznat, da mi je bilo v veliko veselje opazovat občudovanje prejemnikov ;-)
IzbrišiNadvse lepi izdelki. Uživaj še naprej :). Lp
OdgovoriIzbrišiHvala ti Jana!...delam na tem da bom uživala še naprej ;-)
Izbriši