...SE POSLOVIT...enostavno ne...OPROSTI MI!
Ne gre mi...ne zmorem še dojet, da te ni...niti ne morem napisat tvojega imena, ker se mi zdi to tako PREKLETO DOKONČNO...
Vedno sem vrjela, da je vse za nekaj dobro...pa zdaj?...RES ne vem kaj za enga hudiča je dobrega v tem, da te več ni????
Ko sem izvedela za tvojo bolezen, si TI tolažila mene...in tebi sm vrjela!
VRJELA SEM da če kdo bo...boš zmogla ti!...in še danes vrjemem, da BI TI lahko USPELO...če bi...
HVALA TI!...za vse...VELIKO VSEGA!...za vso dodano vrednost...
Prepletla si nas kot svoje nitke...veliko nas je, ki te bomo pogrešali...
Vem, da te bom kot drugi iskala med spomini...da moje poti in kraji ne bodo več isti...
...VEM!
Tisto popoldne, si mi dala del sebe...v petek, si vzela del mene...
Spet me je strah, kot takrat...ko si ga ti pregnala...
...strah, da bom jutri morala dojet in morala sprejet...
...tokrat SAMA!
Klavdija moramo!!!Kaj bi pa Vava rekla? Tisti nasmejani drobižek, za katerega sem mislila, da ima vedno nove Duracel baterije. Tolk energije, v tako malem pakiranju, smeh na dveh nogah, prisrčnost,....Klavdija moramo!!!!!
OdgovoriIzbrišine zmorem niti jaz... ne zmorem ti napisati enega samega stavka, ki bi kaj pomenil v tem trenutku... res je, ona bi hotela, da gremo dalje... hoče, da gremo... ampak... tako zelo težko je. ko boš lahko naredila prvi korak, bodi ponosna na to. tudi Vava bo. na trenutke pomislim - morda ima pripravljeno novo flikco, nove cvirne... pa čaka, da se premaknemo iz teme, da bo lahko začela tudi ona križkat novo mojstrovino.
OdgovoriIzbrišiAlenka...ja, vem...sm se potrudla in sprejela...ko bom dojela in razumela, pa mi bo vrjetno tudi lažje.
OdgovoriIzbrišiMojca-mka...bo, tudi teme bo enkrat konec...mora bit!