Kako na kratko opisat 3 dni Artovega Kreativnega tedna?

 Težkooooooooo!

 Zato sledijo trije deli in malo več besed :P

V torek sem se zbudila z ogromnim pričakovanjem, z velikim veseljem in nevzdržno nestrpnostjo...jest bi se že ob 7h zjutrej odpeljala proti Mariboru, pa sem morala počakat na prevoz do 11h. Saj to, da se mi je vleklo mi ni treba posebaj povdarjat, ne?...in da so me na koncu punce v avtu čakale tudi ne, ne? :P

Pot z mojimi Rayerkami Veroniko in Žužo (ter Karmen) je minila kot blisk. Hitro smo bile v Mariboru, v Europarku, skoraj pred vhodom v trgovino Art.
Pa zdej? Tuki sem. Koga naj kaj vprašam? Kdaj...kako...sama vprašanja, neka čudna trema, čudna zmes meni nedomačih občutkov je prežemala moje misli...
Že naslednji hip pa me je vesel, zelo topel pozdrav Mihaele popolnoma pomiril, ko me je čez par minut pozdravil še Primož, pa se je vse sestavilo kot puzle na svoje mesto. Občutek ki sta mi ga dala mi je potešil mojo nestrpnost, umiril misli in nasitil moje pričakovanje.
K moji pomiritvi so pripomogli tudi objemi in pozdravi profesionalcev, svetovno znanih umetnikov, mojih začasnih sodelavcev na Kreativnem tednu. Jap stisnit Donno je vsakič znova čisti užitek!
Sledil je kratek klepet ob kavici in ko sta se nam pridružili še moji dragi Nalin in Zgagica, smo se Ljubljančanke zaparkirale v sejno sobo, kjer je bil prostor za mojo prvo delavnico.

To je moja edina fotografija od tega dne, takle mamo....

...ko padem not pozabm na dokumentiranje...še dobro da nisem novinarka lol

Ob pričetku je kazalo na napol prazno delavnico, vendar so se udeleženke z vsako minuto še kar pojavljale na vratih...in kmalu so bili vsi sedeži polni.

Ko sem na vratih zagledala "mojega" Jureta, najstnika ki mi je z svojo mami Mojco polepšal že kar nekaj delavnic, mi je zaigralo srce.

Lep je občutek, ko na svojih delavnicah tolikokrat vidim poznane obraze, ustvarjalne duše ki se rade vračajo v mojo bližino.

Po začetnem uvodu smo se hitro z vsemi 4imi potopili v tehnike čaranja z Kato Liquidom.
Kljub temu, da sva bili z pečico že od vsega začetka na bojni nogi (hudič babji me ni in ni ubogal...grrr)...

Fotka ni moja last

...kljub parim požarnim alarmom (lol) in uletavanju varnostnikov...so čisto vsi udeleženci moje delavnice na koncu odšli domov z dokončano broško/obeskom.

Fotka ni moja last

Fotka ni moja last

Fotka ni moja last

Fotka ni moja last

Fotka ni moja last

Fotka ni moja last

To je bil eden od mojih ciljev na tej delavnici...in pokala sem od veselja, da nam je kljub vsemu (ja pečica je bla res packa, ki je nagajala) uspelo tudi to in da je vse teklo (ne le liquid) po planu.

Fotka ni moja last

Fotka ni moja last

Fotka ni moja last

Fotka ni moja last...kompletek je izdelala Veronika

Razveselila sem se tudi Sylvie, ki me je prišla pozdravit na mojo delavnico...njen komentar, ko je zagledala moje že narejene primerke, me je dvignil in me napumpal z prav posebno vrsto ponosa. Njeno delo mi je zelo blizu in ga obožujem, zato ima njena pohvala pri meni vedno prav posebno mesto in name poseben učinek!

Ko sem se z vsemi poslovila, sta me Mojca in Jure zapeljala do Rožmarina, kjer so me čakali vsi mentorji in gostitelja Mihaela in Primož. Prijetno vzdušje ob odlični hrani in prfektnem vinu je pojedlo kar nekaj ur.

Fotka ni moja last...sposojena iz neta

Med spoznavanjem, klepetanjem in uživanjem je čas dobil drugo dimenzijo in utrujenosti sem se zavedla šele pod tušem v hotelu. Jap, pogrešala sem stol pod tušem...hkrati pa sem se zelo razveselila fena v kotu :)))
Da sem zaspala kot top in da sem se spočita, polna elana zbudila v čudovito, sončno sredino jutro, vam je jasno ne?