Drugi dan Artovega kreativnega tedna

Po prijetnem, sončnem in umirjenem dopoldnevu, ob družbi mojih spominov in belih lepotic...

...sem se počasi pripravila na drugo rundo dveh krajših delavnic na hodniku Europarka.
Bila sem polna pomislekov in strahov, kako bom ob vsem vrvežu obdržala skoncentriranost sebe in udeleženk, skrbelo me je kako bodo potekale delavnici kar na hodniku. Moram priznati, da razen Brad Pitta (lol), nisem opazila nikogar...bilo je, kot bi se nad mizo z mojimi udeleženkami spustil milni mehurček in obstajale smo le me, nikogar nisem zaznala, nihče me ni zmotil...no le ena reklama iz zvočnika me je na vsake toliko spomnila, da sem na hodniku :P

Kdaj je minilo 6 ur, niti ne vem...med vsem smehom, klapetom z udeleženkami, ob vseh pohvalah mojega asistenta Denisa (res sm se lahko zanesla nate, hvala ti!) in čofotanju po vodi...so nastali prečudoviti prstani, ki jih je bil užitek pogledat (in začuda, sem se jih spomnila tudi slikat...bravo jest!!!!) Priznam, imela sem se uiber lušno!

Prstani udeleženk iz prve skupine

Prstani udeleženki iz druge skupine (nekaj jih žal manjka)

Spet sem izkoristila ves razpoložljivi čas in imela delavnico do zadnjih minut...in ker nisem hotela, da me ostali čakajo...sem ponovno prišla na večerjo zadnja :P Tokrat me je do marele pred Florjanom dostavila Andra (hvala še tukaj!) in ko sem skoraj podrla zaklenjena vrata, me je Primož le spustil notr :)))

Da smo jedli same dobrote, se nasmejali fotografskim sposobnostim natakarja in se nasploh super zabavali mi ni treba posebaj povdarjati ne?
Kmalu je bila ura čas in utrujeni od celodnevnega dela, smo počasi zapustili gostilno...ostali so odšli v hotel...jaz pa pač še ne.

Že prej sem se dogovorila z Vanjo in Gogo, da se dobimo po večerji še na kozarčku pred spanjem...in ko sem ju počakala pred zaprtimi vrati (jap, spet) Rožmarina, smo ga ubrale proti KGB-ju.
Jah, kaj nej rečem, ko sem v Mariboru pač moram it še v ta "pajzelj", enostavno moram. Ta "klet" ima tisto, kar moja duša obožuje...poleg vseh spominov, ima tudi tisto nekaj več, nekaj tistega da se moja duša vsakič tam počuti kot doma. Čeprav tokrat nismo pristale za šankom ampak za mizo, in postroj prisotnih ni bil običajen (jap nekaj mandeljcev sm pogrešala)...je klepet z Bogotom in smeh obudil poznane občutke, mi v ustih naselil poznan okus...okus po še.
KGB kmalu na snidenje ;-)