Vsebina...

...bodočih delavnic.

Pomešane, nahitroskupvržene, pa še vedno ne vse...brez spremnega besedila...brez podnapisov kaj kej je...

Vseeno upam, da vam bodo slike v pomoč in vam vsaj približno povejo kaj bomo počele :P

Nedelja...

...ponavadi že zjutraj zadiši po lenobi. Crklanje pod dekico ob šalci kave in obveznim čikom med prsti, je sicer moja vsakodnevna rutina, a ob nedeljah ima ta faza prebujanja en prav poseben žmoht. Najbrž ravno zato, sem cel teden vztrajno raztresala napačne informacije in nikakor nisem mogla izustit, da se dobimo v nedeljo, ob 5ih zjutrej.


Pa smo se (no skoraj ob 5ih:P)..in smo šle. Prvo smo odbezljale v Lohatec, potem do Kiči-piči palm (pred katerimi se ob 7h zjutraj sesa parkirišče :))))) in na koncu sred dopoldneva pristale v Vicenzi.

Če matematično ponazorim našo pot do tja:
smeh X (opisovanje naših jutranjih dogodivščin+ugotavljanje kaj vse je sleherna od nas pozabila doma+obnavljanje spominov na prejšnja potovanja+smeh)


Skratka, že na poti do tja sem ugotovila da še nisem inkontinentna:)))


Prišle smo do naše meke in se kot prave vernice zakadile k vsakemu oltarju posebaj. Odmolile smo par oooohov in aaahov, po možnosti prispevale v njihovo mošnjo za kak molitvenik...in odbrzele naprej.
Letos me v bistvu niti niso premamili oltarji nakita, štemplov in papirja....še manj pa cvernov, vezenja in volne.
Boh mi pomagi, ampak letos sem častila luft, zapakiran v škatle :P


Minil je dan in če me nebi bolele noge, niti nebi vedela kam je izginil.
Enkrat si bom namontirala števec kilometrine, ker toliko prehodim le 2x na leto...in prav zanima me koliko je to.


Potem je sledil še večerni piknik na parkingu, ki ima prav poseben čar in je tradicionalno začinjen z šnofanjem po vrečah, klepetom o nabavi, vzdihovanjih kaj vse bi še imele in spretnim zlaganjem robe za lažje zapiranje prtljažnika:)))


Pot nazaj je spet minila v podobni enačbi kot prej, skupni imenovalec je bil isti le teme so bile malo drugačne...res malo:))) Tudi iskanje Lulu postaje je imelo svoj čar, pa vonj tudi:P...pa seveda ugotovitev, kako bi nam vsem pasal odmor v Fužinskih toplicah :))))


Kuhano vino nasproti Kiči-piči palm je bila pika za konec, poslovila sem se od prve...pa na pol poti od druge...pa potem na parkirišču, pred že zdavnaj zaprto štacuno še od 2h...in pred ograjo še od ene. Končno sem se vselila nazaj domov...
...in pred spanjem ugotavljala koliko obraznih in trebušnih mišic premorem. Če me nebi bolele, niti vedele nebi da jih imam :P



Na koncu sem izgledala in tudi počutila sem se, točno tako kot talele moja karta za sejem:





...zmečkana,
...scefrana,
...oguljena do nule (opa 5centov, sem še mela!),
...z ogromno kodo lepih spominov in pobožnih želja za naslednjič :P


PS: posebej se zahvaljujem moji dragi prijateljici, ki me je prepričala da sem sploh šla...Petra HVALA!

Tiralica

Močno ga pogrešam.

Nujno ga potrebujem!

Koga?

Ja, Čas vendar!

Čas, je gospod srednjih let, ki se me dosledno izogiba. Nikakor se ne srečava, bolj ga iščem in potrebujem, večja je verjetnost da ga ne najdem :(

Prosim vas, če ga kje srečate mi ga po hitri pošti posredujte...poštnino plačam sama:P

In kaj sem počela vmes, prej in pol...mah velik in hkrati nič.

Predvsem sem iz naključij delala postopke...











...na delavnici iz rok spulila talele čudovit bodoči obesek Jesenskemu listu (pupa HVALA!)...








...in bila pri eni fejstni dečvi na obisku, ter ji v zahvalo za vse nasvete naredila prstan...

Včeraj pa sem preživela tudi najbolj čudno noč kar jih je bilo.
Od 9h zvečer je vse skupaj močno spominjalo na Zono somraka
...prvo mi je moja Gajbica sred ceste odpovedala pokorščino, potem pa še lepič.
Za nameček sem se spet porezala in zažgala bunkice, ko sem hotla zlimat nekaj mi je razneslo še tubo od dvokomponentnega lepila in sem drgnila mizo u kuhni k blesava...pol sem pa omagala in se nehala upirat. Spat sm šla.

...danes so mi Gajbico odpeljali na remont...bunkice so pobrušene, prst poflajštran, lepič pa spet dela kot da nič ni blo.


Skratka, kot vidte mi ni dolgčas:P

Ustvarjalna prčkalnica No4

Jap...spet.:P
Spet, smo se dobile in se lulale od smeha.

Tokratno delavnico so zaznamovala zelo globoka in pomambna spoznanja:

-ni vse kar je podobno čokoladi za v usta :))))
-da včasih tud keri kaj in kdaj ne pride :)))
-da je važn če je vlažn in važn je da je glaaaaaaaaaadkooooooooooo:)))
...pa še kaj, ki lih ni za javnost:)))))))

Tokrat smo se spopadle z Mokume gane.

Naša fotoreporterka (ki ima vedno polne baterije:))) Kreal je tkolele dokumentirala dogajanje:




Prevaljala sem tolk transparentnega Fima naenkrat, k ga še u življenju nisem...kdo mi je pa kriv, če moja mašina ne trga na najnižji debelosti...pa tud mal hitrej je šlo na tak način vse skupaj (itak da ja, hahahaha)

Na koncu smo spečene delčke tudi pobrusile in ugotavljale, kolk je vse glaaaaadkooo...:)))

Tolele je nagradica za tokratno domačo nalogo:




Nagradico je tokrat dobila Namo...ČESTITAM!


Tokrat so moje pridne punce dobile malo drugačno nalogo. Tokrat njihove naloge ne bodo ostale njim, ampak se bodo spomladi skupaj z ostalimi Stekleničkami upanja razdelile onkološkim bolnikom po Sloveniji. Več o akciji si lahko preberete tukaj:http://steklenickeupanjaslovenija.blogspot.com/
Tkolele so se tokrat potrudile moje zlate tačke:


Škrga



Jesenski list



Kreal



Aknela69




Lili




Namo:




Tanc




Didi:

Hmmmm...

...očitno se zelene še nisem otresla:P

...je pa taka mal bolj jesensko zelena...recmo :))))

Štos tehle knofov je, da so to ostanki zelene, transparentne in perl bele.

Ko so tako ležali na mizi mi živc ni dal mira in sem jih povaljala, sestavila in oblikovala . Nič posebnega niso izgledali, šele ko so bili pečeni, so pokazali svojo lepoto in z brušenjem svojo globino.

Hec...kako velikokrat se meni to dogaja.

Na vseh področjih.

Tam kjer najmanj pričakujem.
Tudi pri ljudeh.

Ustvarjalna prčkalnica No3

Jap, vmes je bil tudi četrtek, ko smo se spet dobile...mele smo se točno tako kot se mamo vedno: SUPERORNGFAJN!

Tokrat smo se učile kako se dela in reducira Fimo klobase.

Seveda sem nazorno razlagala kako je treba pritisnit, povaljat in kaj narest da se nam vzorec klobase ne deformira...in vse to ob odprtem oknu.

Blagor se mojim sosedom, sm jih spet u dobro voljo spravla:)))...ziher so prepričani, da smo se šle malo šolo drk..ja. Sploh mi je komentar ene izmed šolark ostal v spominu: "Jest mojga nikol na mizo ne vržem!"...:)))

Prvo smo se spravile narest takele rožice:

Kot je iz spodnje slike (avtorica Kreal) razvidno, so šolarke nardile vse do pikice prav:

Ko smo vsaka svojo baso zreducirale, pa smo se zakadile še v ekstruder in naredile še takele retro basice:

Iz te base smo naredile par enako velikih bunkic, za domačo nalogo pa so učenke morale narest vsaj eno bunkico iz cvetne klobase in sestaviti obesek za ključe.

Talele spodnji obesek je pa za nagradico:

Še slike DN mojih učenk:

Jesenski List

Nenika-Neža

Namo

Škrga

Kreal

Tanc

Didi

Aknela69

V tem tednu se zopet dobimo...komi čakam!

Tele periodične doze smeha so me čist zasvojile :)))

Še poročilo žrebanja nagradice za DN...tokrat je žreb določil Kreal, ki se je novega obeska za ključe zelo razveselila. Čestitam!

Svetovni dan paliativne oskrbe in hospica

Z velikim veseljem sem se odzvala povabilu na prireditev, ki so jo ob počastitvi tega dneva priredili v bolnišnici Golnik.
Ob tej priložnosti so se zbrali predstavniki prostovoljcev, medicinsko osebje, svetovalec ministerstva in častna gostja ga. Barbara Miklič Turk.

V dvorani so bili tudi svojci, ki so to obliko pomoči prejeli, prostovoljci ki to pomoč bolnikom nudijo in strokovne vodje projektov iz tega področja. Po vseh govorih , predirljivih osebnih izkušnjah ob oskrbi umirajočih in kratka predstavitev pilotskega projekta zdravnice ga. Urške Lunder...
...čisto na koncu prireditve, je bil na kratko predstavljen tudi projekt Stekleničk upanja.

Vse prisotne je psihologinja ga. Anja Simonič naprosila , da v svojem okolju poiščejo onkološkega bolnika in mu podarijo upanje s pomočjo Stekleničke upanja.






Razdelilo se je 50 Stekleničk upanja.

Malo več o tem dogodku najdete tudi na GTV, tukajle:
http://www.gtv.si/index.php?option=com_content&task=view&id=1500&Itemid=2

V dar sem prejela knjigo o bolnišnici Golnik. Novica, da so na strani 100 te knjige, omenjene tudi Stekleničke upanja, me je zelo presenetila...seveda pozitivno.

Zelo sem vesela in ponosna, da so nas na Golniku sprejeli in vzeli za svoje.

Hvala vam!

Moja Mlečna cesta...

...je poseben svet, poseben skupek nebesenih teles, ki poplesvajo v preteklost, sedanjost in prihodnost.
V mojem osončju sta 2 sonca, vsako me greje in pogreje na svoj način. Ta dva sta smisel mojega obstoja, vedno in vsakič.



V moji Mlečni cesti je ogromno samosvojih galaksij, ogromno kometov in zvezd. Nekateri so mi bližje, druge malo dlje...nekatere žarijo intenzivno, druge počasi ugašajo.... Gravaitacija je enkrat močna, drugič šibka...pa vendar je, obstaja in nas vleče skupaj.
Ja, spet smo se dobile...in spet je bla ena čudovita sobota.
Cel dan, pa tudi pol noči.
...lavanda in rožmarin je prfektna kombinacija za trajen spomin...:)))



Včasih, tako kot tehle par preteklih dni...se med igranjem zavem, da si poustvarjam svoj svet.



Tam kjer je ni iščem globino in tam kjer je, je niti ne zaznam.



No v tehle kosih bodočega nakita...je kar nekaj globine, všeč pa so mi tudi nastale brazgotine-razpoke.

Še kar sem v zeleni...

...očitno sem v taki fazi, saj se je ne otresem in ne otresem:P

Danes sem po 100 letih držala šivanko v roki...pa moram priznat, da paše.

...upam, da me spet takoj ne bo minilo :P...imam nekje še vedno napol narjen "goreč kozolec".

Kot je že Neža v komentarjih pogruntala...telele rojžce pašejo na tolele škatlco.

Sama sem dobila pa tako corto predalčkasto od Aknele69 (po domače Kiči-miči.:P).

Zanimivo je, da mi je na mizi takoj padla v oči in potem je šla res z menoj...moram pa priznat, da je bilo tam na mizi en kup lepotic, ki bi jih vse z veseljem posvojila.

V mačku pa mi je bila namenjena talele lepa čestitka od Dekice...hvala!