...ko te razumejo, da na silo nič ne gre...ko poznajo tisto tesnobo, ki se začne z besedico "moraš"...ko veš, da vejo...
Zaradi vsega tega je lažje kopirat samo sebe in nekako lažje si dopustim, da ni nujno da uspem iz prve:P
Kot ste verjetno že opazile, zadnje čase delam drugačen nakit...ogrlice v bolj spranih barvah, vse je zavito in prepleteno...in to vse zaradi priprave učnega načrta za delavnico, o kateri sem že pisala
tukaj.
In ko sem na pol že obupala, me je le prijelo...in sem se odločila da naredim identično postavitev in sestavo ogrlice...le barvo sem si dovolila spremeniti...in to je bilo dovolj, da je končno proces dela nekako stekel...nastala je kopija, ki mi je v bistvu zaradi določenih malenkostih še bolj všeč ;-)
Najbolj všeč pa mi je, da je cel postopek časovno planiran do te meje, da me ni več strah ali je 4 urna delavnica dovolj...JE, več kot dovolj je ;-)
Tukaj je tipična fotka, kakršne imam za svoj nakit že več časa in sem se jih res že naveličala :(
In ker danes ni bilo prav vroče, ker ni bilo žgočega sonca, sem se odpravila fotkat ven, pred hišo, na stare železniške tramove in tako je nastalo par fotk ogrlice na tej razdrapani površini lesa...vse skupaj je dobilo tak dodaten rustikalen priokus.
Moram priznat, da so mi všeč (upam, da tudi vam:P)...in upam, da se še kdaj spomnim in izkoristim lepoto lesa, ki mi leži pred vrati ;-)
