torek, 02. avgust 2011

Pravljične urice...5.del

Ne, ni jih še konec... :))))

Žal je bila v nedeljo knjižnica zaprta, včeraj pa nisem imela časa za pripovedovanje pravljice...ampak danes sem tukaj in vam jo lahko pripovedujem naprej...ste za to?

Torej...ste na mestu?
Gremo:P


Naša blontna Naivka je tako prikovana pred ekranom bulila v črke… v vse te črke, ki so v tem vrstnem redu sestavljale te slabonamerne besede, ki so v tej čudni zlovešči plesni formaciji poplesovale pred njenimi očmi in sestavljale te izdajalske stavke.

Ko je tako prebirala sporočila in šlatala svojo luknjo sredi čela, si je Naivka  še kar dopovedovala, da se bo vsak čas zbudila iz teh morastih sanj in da je vse skupaj tumačuiber unbelivabilno.


Vsi spominih naše Naivke, ki so vključevali spletično, so se ob teh izdajalskih besedah razpršili na najmanjše možne koščke. Razčlenili so se na osnovni material iz katerega je še včeraj mislila, da je sezidana hiška prijateljstva med njo in spletično.
Naivko je sicer na vsake toliko skrbelo, da imajo zidovi te njune hiške nestabilne temelje, da so zidovi zgrajeni tako-na-hitro preveč vegasti, saj imajo en kup manjših in večjih odprtin...skrbelo jo je, ker je vedela da tej hiški manjkajo streha, okna, vrata…
Vendar naša Naivka je ves čas tudi vedela, da se hiške prijateljstva itak stalno dopolnjujejo, da se manjkajoče kocke, vrata, okna in streho lahko vstavljajo naknadno in da še tako vegasta koliba lahko obstane, če osnovni material med seboj povezujejo vezi zaupanja, razumevanja in strpnosti.

Naivka je bila presenečena, da tega potresa, ki je v trenutku zrušil vse kocke hiške, niti ni pričakovala. Šokirana je bila, da je preslišala sireno, ki jo je vklopila njena intuicija, že kar nekaj časa nazaj…in da je zanemarila vse alarme okoliških gasilcev, ki so jo na spletično opozarjali hote in nehote. Presenetilo jo je dejstvo, da niti slutila ni da je tako osebo spustila v svojo bližino, da niti posumila ni kaj vse skriva spletična pod svojo prijazno masko.

Naivka je tako obsedela z izbuljenimi očmi, kupom kock v naročju, z previsokim pritiskom med ušesi in celim kupom sočnih psovk na jeziku. 

 Naivka je imela dovolj premetavanja kock, dovolj prebiranja sporočil, dovolj ugibanja odgovorov na vprašanje:"Kako je to lahko naredila?"  Sklenila je, da je čas da se bobu reče bob.
Vedela je, da je čas, da se to računsko enačbo začne reševat, da se določi vse neznanke in izračuna končni rezultat. Vsega je imela dovolj!

Naročila je g. Mobiju naj ji pokliče spletično.
G. Mobi je klical…vendar se spletična ni oglasila. Poklical je ponovno, še enkrat in spet…ampak spletične ni in ni mogel priklicati…niti ne ko je že ves zahropel tulil petič. 

Naivka je čez čas poprosila še g Stacionarnega, da pokliče spletično in takrat se je spletična takoj oglasila. 
Ko je slišala kdo jo je klical je Naivki hitro natresla kup izgovorov in ji prekinila zvezo. Naivka niti ni prišla do besede in je takoj naročila g.Stacionarnemu da pokliče nazaj…vendar, le ta ni mogel poklicati…zveza je bila zasedena. 

To je pritisk med Naivkinimi ušesi le še malo bolj povečalo in na jeziku so se ji vsako minuto v vrsto postavile nove in nove psovke. Na vsake toliko je kaka celo padla ven, ker je postala vrsta predolga in v ustih ni bilo več prostora za vse.

Še isti dan popoldan,  takrat ko je spletična Srebrnačrnolaska povedala, da bo imela za Naivko čas…takrat je Naivka spletično soočila z vsem.
Ko je spletično slišala reči: »Pa kaj bi ti Naivka rada? Ponudila sem ti, da delaš za mene in da ti dam % od zaslužka. Povedala sem ti vse kar se tiče tebe, moj privat biznis z ga. Pravljičarko je pa stvar, ki se tebe ne tiče!"
Takrat so se iz Naivke vsule vse besede razočaranja, besede užaljenosti in besede prizadetosti. Takrat je Naivka sebe slišala reči:« O ti P……A (prevod: slabšalna oblika samice od pujska)!«…in le še:«Zame ne obstajaš več!«
Takrat je Naivka prekinila vezo in iz svojih ust stresla še vso preostalo vrsto psovk. 
Na klice njenega g. Mobija se Naivka ni nikoli več oglasila.

Naivka se je takoj lotila temeljitega čiščenja...pobrisala je vse linke, vse številke, vse kar je njo in spletično kdajkoli povezovalo. 
Prezračila je svoje kraljestvo, zamenjala ključavnico na vratih in spletično po hitrem postopku deložirala. Za popotnico, ji je Naivka v culo spakirala tudi vse kocke, vse spomine in jo za vedno pahnila  skozi vrata svojega obzidja. 

Takih ljudi Naivka ne potrebuje in noče v svoji bližini...in na srečo je Naivka tista, ki lahko izbira in izbere ljudi, ki ji delajo družbo v njenem kraljestvu. Na srečo lahko Naivka brez posebnih problemov za takimi ljudmi za vedno zapre vrata in normalno živi naprej. Na srečo se v njenem kraljestvu mula kuha bolj poredko in zamere niso priljubljene cvetlice na njenem okrasnem vrtu. Naša Naivka zna svari popucati tako, da taki ljudje niti ne pustijo sledi v njenem kraljestvu in na njih zato kmalu z lahkoto pozabi. Naivka ima celo to srečo, da s časom v vsaki slabi izkušnji najde nekaj dobrega in zmore izkušnjo sprejeti tako kot je, ne dodaja ji posebnih predznakov, ne spreminja jim razsežnosti in  jih ne doživlja kot tragedijo njenega življenja. Naivka je pri izkušnjah kot sommelier...vsako okusi, premeče po ustih in izpljune. 
Okus, ki ji ostane v ustih je nauk iz katerega se je nekaj naučila...in okusi nekaterih izkušenj ostanejo v ustih za vedno ;-)



Tako...pa smo...tudi tale delček Moje pravljice je za nami ;-)


5 komentarjev:

  1. Mmmmm da, prizvala si mi u usta okus gorkog badema :(
    Generalno gledajući, bilo bi naravno strašno da ljudi iz ovakvih i sl. stvari ništa ne nauče. Naravno da nauče.
    Ali u pravilu imamo samo dvije opcije. Prestati vjerovati ljudima, dakle pristupati s idejom da su svi načelno loši ili i dalje apriori vjerovati ljudima i u ljude dok se u pojedinim slučajevima ne dokaže suprotno.
    I nije sama konkretna prijevara ono najgore što se dogodilo ( loše je naravno, jer je u ovoj priči Naivka prevarena za svu pretpostavljena i moguću buduću zaradu i svaki drugi profit), ali ponekad mi se čini da nam takvi ljudi osim što nas materijalno na ovaj ili onaj način pokradu, oduzmu sposobnost da iskreno i na prvu ( bez preispitivanja i provjeravanja) povjerujemo u nešto lijepo i dobro, kao i bajku da se to iz vedra neba više ikada u životu može dogoditi baš nama. Jer kad se takvo što dogodi, više nikada nećemo osjetiti onaj isti prvi ushit, cupkati nožicama i plesati od veselja. Sjediti ćemo stisnuti i provjeravati u strahu na sve strane. :(
    Ako zbog ničeg drugog, zbog toga je Spletična zaslužila da joj se sav dosadašnji rad u drek pretvori na jedno bar 100 godina, a inspiracija, ako je uopće ima, a ne krade i nju gdje stigne, ne dođe ponovo dok je ne poljubi i od kletve spasi gubavi princ.
    Danas sam jako, jako ljuta! :0

    OdgovoriIzbriši
  2. Naivka ima pravzaprav veliko srečo. Da ima sebe. Svoje poglede na življenje in da je že zdavnaj osvojila vsa bistva. Ne mislim, da ni boleče in jako dobro razumem unele P-je :) Vseeno je loputanje z vrati edina varianta in blagor Naivki, da je dost močna, da jim je kos, grajskim... Težkim, kakor so.

    Vem, da je nevljudno, pa vseeno se ne morem zadržati, da ne bi pohvalila Tadejinega komentarja. Zadnji odstavek je od vraga gajsten :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Tadeja...popolnoma se strnjam s tvojim komentarjem. Naivko je po mojem najbolj prizadelo ravno to, to da ima sedaj v možgane vkodirano neko nezaupanje, da je njena duša oropana za tisto popolno nedolžno naivnost. Je pa tudi res, da po moje Naivka ni tako zelo brihtno bitje in če jo kaj poznam, bo čez kak mesec na vse pozabila in bila sveže naivno pripravljena za novo mino, ki ji jo bo življenje nastavlilo pod njene nožice :))))
    In moram priznati da je zadnji odstavek tvojega komentarja sila zabaven...in si ga v živo lahko predstavljam :P

    Mojca-mka...a veš, da se strinjam tudi s teboj;-) Naša blontna Naivka je res lahko srečna da se ima, ker včasih je njena blontnost tako zelo priročna, da ji zaradi nje marsikaj in marsikdo niti do živega ne more :P
    Čeprav se včasih zdi, da je njeno kraljestvo ko železniška postaja, kjer si ljudje stalno podajajo kljuko...obstajajo tudi posebna vrata, taka ki jih ne poznajo vsi in jih najde le peščica posebnih ljudi...tako kot jih je našel modri črnček z prečudovitim pogledom ;-)
    Za ta vrata spletična niti vedela ni, kaj šele da bi jih odprla...zato Naivka nima tako velikih problemov z loputanjem vrat :P
    Kaj te briga vljudnost :P...s tistim kar piše se je definitivno luštn strinjat :)))

    OdgovoriIzbriši
  4. Joj, joj, joj!!!!Upam, da bo Naivka spravila tole pravljico v spomin, da ji bo opomin, da bo namontirala neko žverco, ko jo bo kdaj, pa kdaj malo brcnila in opomnila. Ker meni je Naivka močno prirasla k srcu in res mi ne bi bilo všeč, če bi morala še kdaj čez tako Kalvarijo, ki ji jo je pripravila Spletična , ali pa jo planira še kakšna druga Damica.
    Kar pa se Spletične tiče,...... Tadeja je res lepo in prav napisala v zadnjem odstavku,... to je tisto pravo za Spletično, le, da jaz želim, da jo to spremlja še kak dan dlje od 100 let!

    OdgovoriIzbriši
  5. Alenka...ja, no saj veš kakšna znajo bit ta prevljična bitja :P Še vse pravljice, ki so se Naivki zgodile kdaj prej so pustile sledi...ponavadi na intuiciji, ker v spominu njena blotna buča nima dovolj velike rame :))) Moram pa priznat, da je meni tudi tvoj zadnji stavek komantarja sila všeč :))))

    OdgovoriIzbriši