Prebrala sem njen zapis in jo popolnoma razmem, saj vem kako je meni težko sestavljat kar koli,(kaj šele nakit) izven mojih standardov, okvirjev...sploh pa izven simetrije.
Sama sem narejena tako, da mora biti vse v ravnotežju, vse skladno tako po barvi kot obliki...in že od začetka izziva razmišljam kaj bom naredila iz dobljenih bunkic (saj ne pričakujem niti barvne, kaj šele kake druge usklajenosti).
Velikokrat se zgodi, da ljudje moje izdelke prepoznajo zaradi mojega sloga...ali pa jih ne, kadar niso. To predalčkanje me včasih kar zmoti...saj se zavem, da se ustvarjalno velikokrat obnašam kot pijanec, ki se drži plota...da si ne drznem stopit iz lastnega okvirja in narest nekaj drugače.
Zmoti me najbrž tudi zato, ker sem človek, ki tudi sicer ne mara kalupiranja, predalčkanja...določanja ljudi na take in drugačne, gledanja na stvari le v črni ali beli barvi. Zavedam se, da je svet pisan, da je vsak človek poln odtenkov...tako temnih, kot svetlih...
...in ker vse to vem, me moti, da sem pri ustvarjanju velikokrat barvno slepa...dlje kot do zemeljskih barv ne vidim, ne začutim.
Opažam pa, da nisem edina...da nas je kar nekaj ustvarjalk, ki se držimo "svojih" barv...
...in ravno zato, da se znebimo lastnih okvirjev...
...da se soočimo z morjem možnosti, da razmišljamo...
...zato ima izziv Potujočih bunkic tudi ta drugi del...
...del kjer je treba sprostit zavore in dat domišliji prosto pot :D
Neži je uspelo!
...zdej je naslednja v vrsti Fimolandija.
Komaj čakam!
Prav zanimivo je tole vaše vandranje kroglic, škoda da ne fimam, bo treba začet :-))
OdgovoriIzbriši