Začelo se je s pogledom na uro sredi nizanja perlic...s paniko, da zamujam...z gužvo na cesti...z zoprnim dežjem...z gužvo na parkingu.
Potem pa je postalo fejst orng prijetno ob kavici, prijetni družbi, čveku o ustvarjanju, o vsem ostalem, o packanju s Fimom, pa otrocih in seveda o tem kolk sm jest čudna :))) Skratka, urca je minila kot minuta in ko sem se vsedla u avto, sm se spomnla, da ena ni nobena.
Ker sm bla čist blizu, sm šla še do Mojčke u fabrko na kufe...kratek čvek in čikec.
Že na parkingu pred fabrko, me je avto neki sesal saj ni hotel u rikverc, pa sm ga zignorirala, ugasnla in pustila tam sred parkinga. "Če ti paše bit u blatu pa bod!" sem mu še besno zabentila in šla proti obljubljeni kavi in Mojčki. Super fajn, oh in sploh...dokler se nisem spet naguzila v avto.
Menjalnik me ni in ni ubogal, satan pokončni nikakor ni hotel v lego za rikverc, u bistvu nikjer se ni hotel zataknt, raje je vsakič mahedralasto obstal nekje v sredini. Ko sem dodala plin, pa se je avto premaknil...torej...če ne gre nazaj, pa pejmo naprej. Čez njivo, čez blatno lužo, vse naokol po parkirišču, med avti do ceste.
Šlo, seveda je šlo...ampak le 15km/h, ker če sem dodala več plina me je mašina na glas in rohneče prosila, da naj dam nogo dol iz gasa.
Odvlekla sm se do Tehničnih pregledov, kjer sem seveda kot poštena državljanka parkirala v parkirni box. Isti moment sm se spomnila da sem kuuuuuuuuura...na kvadrat! Avto sm parkirala tik pred 15cm pločnikom, na katerem so debele štange z lepo plapolajočimi zastavami. Jest grem pa lahko samo naprej...kuko že!...grrrr
Hvala unmutmgor, me je stric mehankar (ko mi je povedal pot do naslednjega mehankarja) mal porinil nazaj, da sem lahko odmotala in se odvlekla naprej, do naslednjega strica, ki bi mi pa baje lahko pomagal.
Vmes sem klicala Matevža (mehankarja iz Mengeša), ki mi je po telefonu povedal, da ziher ni nč velikega in da naj ne paničarim...nej avto prpeljem do njega in je.
Ja itak, simpl ko pasulj...za podnapise le par dejstev:
-dežuje, posledično so zato ceste spolzke
-ura je 17, ko se odvija največje romanje Ljubljanskega folka in so po defoltu vsi živčni, ter nadvse obožujejo hupat na svoje avtomobilske troblje
-sem v Šiški, ki je od Mengeša zlooooooooooooo daleč...sploh če maš avto v 1 prestavi
-a to da dežuje in se vsi, ki so polnoletni peljejo v avtih sm že napisala?!?
Skratka, pr'cjazm se do tadruzga strica, ki mi strokovno pove in pokaže kaj je narobe...vendar, mi ne more takoj pomagat (avtodele je treba naročit, pa to, pa take)...ko pa mi pove, da me bo popravilo prišlo okoli 100€, me vrže vznak (no skor). Spet pokličem Matevža in ta mi začne precej naglas razlagat o mehankarjevem nategu na suho... saj plastični obroček na menjalniškem kablu (jap, plastični! na enem najbolj vitalnih mest v avtu!) stane le 20€ in naj se že spokam do njega.
Stric mehankar je Matevža očitno slišal, saj mi je brezbesed spremenil prestavo (ker v 1 bi mi do Mengeša mašina v naročje skočila) in mi zaželel srečno pot.
No pot je bla hvalaunmutmgor res srečna...pa tud zanimiva.Vsaj zame, za ostale pa najbrž nč posebnega...bla sm še ena baba, ki pač ne zna speljevat in ji obvezno ob dodajanju plina crkne avto. Jah, kaj čmo...ponavad speljujem z prvo, tokrat pa pač nisem...ampak, vsem trobečim in mahajočim mimoidočim tega seveda nisem šla razlagat. Zanalašč:P
Nekak sm se čez vso gužvo počasi prebijala čez mesto vse do Črnuč, ko sm zavohala, da nekaj smrdi. Ustavla sm na pločniku. Po telefonskem navodilu Matevža, sem nehala paničarit in zraven odprte havbe čakala, da se avto mal shladi (baje je zato smrdel).
Pa pride teta na kolesu, ki me veselo ozmerja, da imam par m naprej picerijo in da naj parkiram tam. Razložim ji, da parkiranje načeloma zame ni problem...problem je rikverc, ki ga nimam...in teta se mi opraviči, mi pove, da je njen sosed malo naprej mehankar in bi mi lohka pomagal. Povem ji za Matevža in teta se mi še 1x opraviči in odpelje.
Potem pa ob meni (sredi ceste) ustavi neki velizga, v svetli barvi (ne črn, ne rdeč, ne srebrn...čisto običajne barve džipu podoben avto)...in ko se odpre šipa, je notri nasmejan dečko mojih let, ki me sprešuje kaj je narobe. Od začudenja, skoraj izgubim oči (roko na srce, koga pa dons še briga zmedeno babše ob cesti?!?) potem pa le nekako izdavim kuga je narobe. Predlaga mi gretje na full in sprotno ugašanje mašine vsakič, ko se ustavim. Parkrat mu rečem hvala...in tip gre.
Še vedno v šoku, da je sploh kdo ustavil in ga je zanimalo, zakaj stojim na dežju...(še bolj pa me je šokiralo, da tip sploh ni bil videt slab)...se vsedem v avto.
Speljem po polžje in ko se v zvočni spremljavi voznika za menoj, priklopim na cesto v kolono, zagledam taisti svetel džip-avto malo naprej na pločniku z vsemi 4-imi žmigavci. Ko pripeljem do njega, spustim šipo in ga tokrat jest vprašam, če je kaj narobe. Smeje mi odvrne, da ga je samo zanimalo če mi bo šlo, če bo avto zdržal in da razmišlja če rabim spremstvo. Seveda je takoj ven udaril moj ego in sem mu zagotovila, da jest pa ne rabim spremstva (kot da se mi je res tolk fajn z nepremikajočim menjalnikom okol plazit...grrr).
Ni vztrajal (pa bi žih mal, k zdej mi je žal )...še 1x mi je naštel vse napotke, ter mi še 1x zaželi srečno pot.
In jest?...še 1x sm mu rekla:"Hvala!"
...in odpolžala dalje.
Še takrat, ko ponevemkolkem času srečam urejenega in postavnega moškega s pospraulenim podstrešjem, ga ne ponucam in ga pustim, da odpelje ob enem ušivem: "Hvala."
Jap, sm ...definitivno sm blontna ko pomije!
Avto je šel prespat k Matevžu, pome pa je pršla Mojčka...babše moje 1000000000000x HVALA!
Me pa prav zanima kuga za eno cifro bom jutr slišala...upam, da je tistih omenjenih 20€ še zmeri aktualnih.
