Od zadnje objave je že več kot 2 tedna, ampak še vedno se mi zdi da sem včeri tukile jamrala kolk sem lena.
Sploh se mi v zadnjem letu vse skupaj prehitro dogaja. Dnevi zginevajo, k bi mi jih en radiral, ure sploh nimajo več 60min ampak letijo kot trenutki v dnevu, ki se konča še predno se sploh začne.
Komaj se je leto dobro začelo...že je poletje pred vrati!
Ni mi jasno...sploh...čist nč.
Se je pa vmes zgodilo en kup stvari...en kup dogodkov, ki jih moram omenit jih odložit na polico spominov.
V torek 28. 4. smo se dobile 3 Otočanke in obiskale Ambulantno kemoterapijo in Hematološki oddelek v Ljubljani. Tokrat smo podelile 481 Stekleničk upanja.Celotno poročilo letošnje akcije, si lahko preberete tukaj: http://steklenickeupanjaslovenija.blogspot.com/
Po praznikih pa sem odfrčala za par dni v London.
Že spet?!...ja že spet!
Šla sem po tisti del, ki sem ga zadnjič pogrešala...po utrip mesta.
Prejšnjič ga v želji po ogledu čim večih znamenitosti niti nisem imela časa zaslutiti, kaj šele začutiti.
Tokrat pa je bilo vse bolj na izi. Sama nisem imela več želje po ogledu kakega kupa kamenja zloženega v kako zgodovinsko pomembno bajto, most ali cerkev. Hvala unmu tam gor, te želje niti ni imela Tanc.
Tako sva lahko pohajkovali po Sohu. Se vedno in vsakič (v istem večeru vsaj 5x) vrnile na isti vogal, kjer so naju pričakali Jersey boysi in se smejali opitim Londončanom. Okušale različno okusno hrano in meni še vedno zanič pivo v tipičnih Londonskih pabih. Opazovale mimoidoče na Covent gardnu in se zgubljale v njihovih malih štacunicah.
Šli sva tudi v trgovinico, kjer imajo prev posebne "spominke", take ki jih sicer lahko naročiš po pošti...ampak vzeti jih tam iz police, klepetati z lastnico štacunce in jo nagovarjati, da nas pride v Slovenijo obiskat...je bil prav poseben užitek. Sploh je bilo luštno stikat v sobi za trgovino, kjer je imela svojo delavnico...gledat njeno čudo od tehnologije in se naslajat nad njenimi potrebščinami...ja, posebne vrste gušt naju je čakal na koncu District line-a.
Vsak večer sem pred spanjem sedela na štengah hotela, z kakavom in čikom v roki ter podoživljala dan. Blo je mega luštn.
Tudi petek-dan ko sva potovali nazaj v Ljubljano je imel svoj čar in je bil prav poseben. Na prav bizarno čuden način, nisva zamudili na letalo, še dobro da so bili na letalu prav posebne sorte otročje ostareli rockerji.
Že na naši strani meje pa sva popoldne preždele na soncu ob okusni hrani, pijači in dobri družbi naše Dodo. Kdaj se je mrak prevesil v noč, niti ne vem...sem bila preveč zaposlena z stikanjem in nabiranjem nujno potrebnih stvari v Dodini ustvarjalnici. Dodo HVALA!
In potem je tukaj še včerajšnji dan.
Dopoldne sem imela delavnico v zavodu Zarja. Pričakali so me posebne vrste ljudje, vsak z svojo kruto izkušnjo, pa vendar z ogromno voljo do življenja. Skupaj smo izdelali 15 čudovitih Stekleničk upanja (ki jim manjkajo le še zamaški-jih grem delat kuj prec). Imeli smo se blazno lušno in vem, da se v kratkem spet oglasim pri njih...čist tako, ker sem se med njimi imela tako lepo. V dar so mi podarili prekrasnega slončka za srečo. Hvala!
Kot, da včerajšnji dan že ni bil popoln, kot da mi ni bilo dovolj...sem zavila še na okusno kavo k moji Bradački. Kako lepo je bilo poklepetati z njo, občudovati njene izdelke...in seveda zgubljat oči in slino. Prav preobremenjevala sem moji 2 celici, ko sem gruntala kako hudiča, ji ratajo take glinene umetnije. Ja, kot vedno od nje nisem šla praznih rok domov
...res mam njenih lepot že za eno raztavo...ampak kaj moram, njene stvaritve so tako lepe, da se jim preprosto ne morem upret. Seveda sem po njenih besedah dobila same odpadke (ki bi jih ona zabrisala v kanto), ampak nekak ji ne verjamem. Je tko, da tem lepoticam ne moreš rečt odpadek?
Bradačka...slišiš?! To se ne meče u smeti...porkaš, kolk enga časa in potrplenja si vložila v tele lepotice, ti bi jih pa kar u smeti poknla. Še dobro, da sem se oglasila pri tebi in jih rešila grozne usode...:P Hvala ti!
No tko...tolele je blo le nekaj najbolj pomembnih dogodkov (vmes je blo še nekaj gledaliških predstav in koncertov, ter kofetkov z meni ljubimi zemljani)
...in če sedaj pomislim, vem kje je čas...ves čas je z menoj ...tukaj v vse te moje spomine se je skril.
Halo, ne ti meni, kam je šel ves ta čas! Če samo pomislim, koliko časa in energije ti sama vložiš v projekt s stekleničkami, ki sedaj poteka dlje, kot pa samo tisti teden v marcu, mi je presneto dobro jasno, kam je izginil čas.
OdgovoriIzbrišiSicer pa, ne dvomim, da ko te bo enkrat orenk zagrabilo in boš pod mus morala sprobat vso to ustvarjalno kramo, ki se ti valja doma :P bomo vsi bingljali z lustrov in se slinili nad tvojimi izdelki.
Komaj čakam ;)
Ja, kaj se pa ti sprašuješ, kam ti je ušel čas, če pa živiš sto na uro in se ti dogaja "taužnt" stvari v enem tednu. :)
OdgovoriIzbrišiA niso takšni ljudje kot so recimo v zavodu Zarja, kljub svojim težkim osebnim zgodbam, polni sonca? Vsaj jaz jih tako doživljam.
Ob tvojem nakupu pa sem dobila take lušte po zapravljanju kot že dolgo ne :)
Ti govoriš kam čas beži. Tole kar se je tebi dogajal zadnje dni se meni v večih tednih nebi , ker ne bi "sfolgala". Saj tole je blo , kot po velikanski dozi Duracel baterij. Kaj pa ti ješ, da ti vse tole rata narest v takem cajtu. Najbrž sploh nimaš cajta jest:):))- Vsaj pri meni bi bilo tako- Pa ne bi nič škodovalo:):):):)))
OdgovoriIzbrišiNe bom ponavljala zgornjih komentarjev. Tvoji dnevi so tako polni vsega.
OdgovoriIzbrišip.s.: a si pustila še kaj zame pri Dodo? :)
Klavdija, ti si ena izjemna ženska, na katero sem jaz full ponosna in sem zelo vesela, da te poznam!!! Vsem nam čas beži, preveč hitro a malo ljudi ga zna tako polno izkoristiti in živeti. Saj veš,v življenju ne štejejo dnevi, štejejo trenutki!
OdgovoriIzbrišiNeža-Nenika...jah, do takrat k boš lohka na lustru binglala, se bo še nekaj prahu gor nabralo :P
OdgovoriIzbrišiAlenka...ma lih nimam občutka, da ne jem...pomoje mi lih zarad osnovnih potreb po hrani zmanjkuje časa še za ustvarjat...hehehehe
Suzy...ja dogaja se mi, dogaja...kuga pa naj bi pustila, kaj sem spet pozabla?
Petra...se trudm in mislim, da mi uspeva živet življenje...kolaž mojih trenutkov je ogromen in pester, vrednote pa najdem čisto drugje kot ostali...tudi zato imam življenje tako rada!
Hvala vam za vse lepe besede...zdej grem pa ideje za Unikat pripravit. Končno sem se spravla delat :P
Helena...ja, vsi v zavodu Zarja so eni prav posebni sončni ljudje, polni optimizma, pristnosti in neizmerne volje do življenja...krasni so! Sem bila le par urc pri njih in so mi zlezli takoj pod kožo, zato jih sigurno še obiščem!
OdgovoriIzbriši