Pred dobrimi 3 leti so me na nekem Vrtičkarjevem becirku proglasili za plevel, ker nisem hotela postati produkt njegovega pohlepa, nesposobnosti in nevednosti. Ker sem na glas zagovarjala svoje stališče in se nisem pustila poneumiti, me je izpulil in odvrgel. Takrat me je ducat enako mislečih meni najbolj dišečih cvetlic iz tistega vrta vzelo za svojo, mi zagotavljalo, da dišim lepše od vseh njegovih najbolj ljubih cvetk in me podpiralo, da nisem ovenela. Prostovoljno so potegnile svoje korenine iz tiste škodoželjne zemlje, in skupaj smo se odpravile v svet, v nove čase kjer bomo lahko koreninile pošteno, z moralnimi načeli ki jih imamo vse pod isto kodo zakodirane nekje v sebi.
Po nekajmesečnem vedrenju smo si sredi viharnega morja raznih provokacij ustvarile svojo poličko na začasnem prostorčku, sedaj po 3 letih pa smo lastnice svoje lastne parcele: foruma Otok zakladov.
Že takrat, na začetku, smo se odločile, da vrat na našo parcelo ne bomo zaklenile, da bomo svoje znanje delile med seboj in z vsemi, ki nas obiščejo. Polne optimizma, dobre volje in intuziazma smo sprejele vsako novo naseljenko, opazovale kako se cvetke spreminjajo v Otoške kokice in kako se Vrtičkarjev becirk spreminja v poraščeno goščavo.
Med vsemi prišleki se je pojavil tudi kakšen Gost, ki nam je skušal pokvariti vreme. Bil je čisto nepomembna meglica sestavljena iz večih malih kapljic, ki ni mogla zastreti sončnosti vzdušja, ki je sijalo in še sije na našem Otočku.
Z časom so se naše poti z nekaterimi oddaljile, z drugimi zbližale...vendar večina od prvih domorodk in veliko novih Otočank, se redno srečujemo na naših srečanjih.
In zakaj danes vse to pišem?
Ker sem bila včeraj še na enem od teh naših srečanj.
Ker se zavedam kako lepo je vstati v deževno jutro nafilan z energijo, nafilan z zavedanjem, da si tak kot si sprejet. Ob takih nedeljskih jutrih vem, koliko mi sobotni odklopi z "mojimi kokoškami" pomenijo in kako rada jih imam.
Blazno fino je vedet, da nisem edina tahrčkasta, da nisem edina ki gre mimo "ženskih" štacun čisto brez problema in da nisem edina, ki razne baubau in hoby štacune, pozna do zadnjega šraufa.
Kokice moje komaj čakam na naše naslednje srečanje!
Klavdija ma vas rada!
Kako si to lepo napisala.Tisto zadnje mi je kar kocine pokonc postavilo. Hvala bogu res, da obstaja otoček in , da tudi takšne "čudne" koke kot smo me otočanke obstajamo.Res se imamo fajn, pa če prav jim je, al pa ne.
OdgovoriIzbrišiJa. Ta srečanja so super fajn za nafilat baterije, ampak nekako prekratka so ali pa je na njih preveč ljudi ali pa se preveč dogaja...ne vem, enostavno tričetrt dogajanja in ljudi spolzi mimo mene. Ga zamudim, spregledam in tako se tudi ne utegnem prav veliko načvekat, pa nekatere komaj uspem pozdravit. Potem pa mi je žal :( In tudi s tabo sem včeraj komaj kako besedo spregovorila...bolj tako... Mimogrede.
OdgovoriIzbrišires si lepo napisala sem se pa včeraj nafilala, da sem takoj danes naredila dve čestitki in bi jih še delala, pa kaj, ko moram jutri v službo in komaj čakam na srečanje v maju
OdgovoriIzbrišiAlenka...ja, hvaležna sem tudi jest...vsakič se bolj zavedam, da imam Otok pod kožo in brez njega bi moja duša potonila v pozabo.
OdgovoriIzbrišiSuzy...vem o čem govoriš, tudi meni marsikaj in marsikatera spolzi skozi prste...sploh ker sem več v kadilskem oddelku, kot kje drugje.Bova enkrat nadoknadili za vse za nazaj, pa mogoče še kako naduro nardile!
Kreal...ja sej o tem govorim, nafilan si z neko vsemogočnostjo, ki te dvigne in te drži vsaj do naslednjega srečanja.
Klavdija ... ta zgodba o rožicah bi lahko bila uspešnica! Res si krasno zapisala!!!
OdgovoriIzbrišiZakuga hudirja me je tvoja objava spravila v jok,mogoče zato ,ker sem ena tistih kokic,katere smo prišle skozi na široko odprta vrata in ne znamo in tudi nočemo več zapustit te družbe.Hvala,da ste nas sprejele medse in tebi še posebna hvala za veliko pozitivne energije katero prenašaš na ljudi.
OdgovoriIzbrišiA nehaš prosm tko pisat,da mi gre kr na jok.
OdgovoriIzbrišiDrgač pa tvoje čestitke so krasne.
Nič ne bom solzava :P samo vesela, da si začela, čeprav inkognito. Dobrodošla blogerka ;)
OdgovoriIzbrišiKakšna pocukrana zgodbica, mi je prav všeč
OdgovoriIzbrišiŠe bolj mi je pa všeč, ker se notri vidim
:)))))
Marna...se strinjam, celo tv-novelo bi lohka posnel, tolk se je dogajal...pa vsega je blo od joka, smeha...od taslepih do tagluhih :P
OdgovoriIzbrišiLili...ah dej, dej...nč jokat, kar je blo je blo. Vsaka šola me nekaj stane...in za to sem z veseljem plačala. Mam en kup kokic, ki jih z veseljem srečam (čeprav danes ob mojem zehanju ni zgledal tako:P)!
Namo...evo, ne bom več...ablubm:P
Vixi...tnx, kolk blogerke je u men bomo pa še vidl...nisem čist zihr, da mam sploh kej pametnega za povedat:P
Dunja...po 3 letih in vseh lepih trenutkih, ki so bili vmes, je spomin na tisto obdobje lahko le še patetičen :P