...da bo pot na katero so me usmerili v OŠ, tako ovinkasta, polna veselja, preprek, velikih razpok, presenečenj in seveda tudi sranja.
Kdo bi si mislil,
da me bo ta mala, nič kaj obetavna, z robidjem zaraščena potka pripeljala na pot, ki je vodila do prve tlakovane ceste, ki me je pripeljala do prave avtoceste.
Kdo bi si mislil...
...da se bom spotaknila ob skoraj vsako oviro in se vsakič znova pobrala...
...da bom vedno našla način kako priti čez luknje, tudi takrat ko se konca praznine niti ni videlo...
...da si bom znala obrisati nožice, ne glede na to v kako velik drek sem stopila...
...da me bodo na moji poti spremljali tako posebni ljudje, tudi marsikateri Človek z veliko začetnico...
...kdo bi si mislil...
Kdo bi si mislil,
da hodim še vedno v isto smer in da me rahli naklon moje ceste sploh ne moti, da pravzaprav uživam ob vsakem prehojenem mm že vsa ta leta...
...kdo bi si mislil...
Jest si nisem.