petek, 26. februar 2010

Ustvarjalna prčkalnica No11 in No12 in Maxijev teden od 1.3. do 5.3.

Vem, spet sem v zaostanku...ampak jebela no, ne gre pa ne gre...

Torej, v prčkalnici No11 smo se šle Transferje...na vse možne, nemožne in ostale načine :P

Sama transferjev ne porajtam prav dosti (sm pač mal čudna)...ampak men res ni fajn od nekoga avtorsko delo pomanjšat, prekopirat in to celo "prodajat" kot svoj lasten izdelek. Da pa me ne boste narobe razumele...nimam nič proti, da druge uporabljate transfeje, ne sploh ne...ampak meni pač ni do tega, sej pravm...sm pač čudna (in to po celem telesu, pa še ponosna sem na to .P).
Sm pa tud preveč lena, da bi sama kaj spacala ali pa celo sčarala v enem od programov.

Zato sem iskala res ponucen razlog zakaj bi se dalo to tehniko uporabiljat.

Ne vem kako je z vami...vendar, sama imam v večini problem z slovenskimi napisi na čestitkah. Imam sicer male štampiljke črkic, ampak predno tega malega nerodnega hudiča prav odtisnem v celo besedilo (recimo: vesele velikonočne praznike) mi ponavadi  že pri 2 e-ju pade črka ven iz vrste...ali pa mi (če mi po čudnem ključu gole sreče rata odtisnit ves napis) zmanjka prostora na čestitki.
Angleški napisi tud niso ravno apetitlih...

...zato...

...smo me 3 (moja malenkost in moji 2 še živeči sivi celici ) mal gruntale...in zgruntale, da napise pa smo (ja zdaj smo:P, te ki jih vidite na DN pa nam jih je naredila Milica- hvala ti!) zmožne napisat in jih uporabljat v tej tehniki :)))



Tkolele zgledajo DN mojih pridnihtačk:

Kreal

Aknela69
Lura
Renata
 Urla



Petra

Vem da sedaj v nebo kujete moji2tasivi, da ste jim do konca življenja hvaležne :))) in da bodo od sedaj naprej vaše čestitke še bolj slovenske:)))))...ampak kaj čmo...takle mamo:P




Potem pa smo imele tudi Ustvarjalo prčkalnico No12...ki pa ni tako slikovno lepo podprta, saj tokrat DN ni (ampak sem prepričana, da se bodo moje zlatetačke ali po domače moje babežabe) kmalu pohvalile z novimi obeski:)))...je pa vseeno nagradica...tokrat vezana na temo delavnice, ki je bila: Paus...na 1001 način
(ja, ja sej vem da pretiravam...sam 5 načinov smo vzele:)))



In še čisto na koncu...spet sm vesela k radijo...
Namreč koooooooooooooončno mam pošlihtano zalogo Stekleničk upanja (ja vse se lepo zapirajo, vse se lepo šajnajo in vse so primerne za oddajo!)...in komaj čakam, da jih jutr poslikam in napopam u album...številka tako pripravljenih je full lepa:
...555...

(ja, današnje od Nikole in Aknele69 sem tud zdraven štela, zato je tko lepa cifra...Nikola faca si! Hvala!)

Se pa hvala bogu na večih koncih delajo, ampak teh še nisem preštela...te še niso prišle do mene...ko bodo, ko jih pošlihtam, potagam in prebožam :P, bodo šle v skupni seštevek...ki pa mora biti na koncu pred delitvijo nekje okoli 1500.

Ravno zato, ker jih potrebujemo še veliko...se v ponedeljek začne še en teden v Maxiju...še en teden delavnic na katerih bomo ustvarjali Stekleničke upanja...še en teden novih znanstev, poznanih obrazov in medčloveške topline.


Skratka, če katero od vas zamika, da bi pršle u Maxija in bi se rade naučile oz. bi naredile kako Stekleničko upanja...STE LEPO VABLJENE!...obljubim, da nobene ne bom ugriznila! :))))
Se vidmo!

nedelja, 21. februar 2010

Minil je teden...

...ki je bil poln topline, odobravanja mimoidočih in spretnih rok ki so v pasaži Maxija ustvarjale Stekleničke upanja.

  

Nenika, Tanc, Škrga, Vesoljčica,  Aknela in Nikola, Kreal, Milly, Atenka, Mag in njena mala ustvarjalčka,  Zlata ribica, Veronika, Eva1 in Eva2 z Markotom, Miloš in Ines, Nuša1986 in še cela vrsta tistih, katerih imen ali nicka si nisem zapomnila, so prisedli in z velikim veseljem ustvarjali . 
Nastalo je 152 Stekleničk upanja.

 







Letos so me v pasaži Maxija poiskali tudi tisti, ki so Stekleničko upanja potrebovali za svoje bližnje. Tako sem podarila 6 Stekleničk upanja in res si želim, da bi njihovim svojcem pomagale v boju z rakom.



 
 
 
Zaradi odmevnosti in dobre obiskanosti naše delavnice, sem se uspela z Maximarketom dogovorit še za en teden delavnic v njihovi pasaži...tako se nam ponovno lahko pridružite v tednu boja proti raku od 1.3.do 5.3. med 11 in 17 uro.



Več slik v tem tednu nastalih Stekleničk upanja najdete tukaj:
http://www.mojalbum.com/mamci/steklenicke-upanja-2010

četrtek, 18. februar 2010

TaaDaaM....raaaaaaaaataaaaaaaaaaaal je!

Evo...pa je prišel dan, ko se je izziv zaključil.

Vse (ampak res čisto vse) udeleženke ste pokazale kako ustvarjalne ste, kako polne idej in zloooo mi je všeč da ste bile tako raznolike, da se tehnike in izdelki niso med seboj ponavljali. Kar je bilo roko na srce pri Beli belini res težko izvest.
Vsi izdelki so fenomenalni in vsakega bi bila vesela (in ja, naslednji izziv bo imel tud opcijo, da mi lahko izdelke pošljete na moj naslov...hehehehe).
Hvala vam, da ste se izziva udeležile...edino kar mi je žal, je to da meni izdelka ni uspelo skončat (ja, mal me je cajt spet povozil grrr)...se bom pač enkrat čist posebej u svojem blogu važla hahahaha.

Upam, da se mi še kdaj pridružite (sploh priporočam da malo počekirate moj blog vsak konec meseca :P) in upam, da bo izžrebanka vesela nagrade...ta pa se skriva v tejle beli kuverti:

Za nagrado je bon za privat Ustvarjalno prčkalnico...čas, kraj in temo določi nagrajenka!




Šla sem na Rendom org. in ugotovila, da lahko klikam do onemoglosti-se pravi da lahko prilagodim rezultat ?!?...zato sem se poslužila druge opcije...takolele sem vseh 12 udeleženk napisala na listke:


in posnela navadno žrebanje iz vrečke, ki ga najdete tukaj:

http://picasaweb.google.si/klavdija.kurent/Izziv02#


100000000000000000000000000001x HVAAAAAAAAAAAAALAAAAAAAA Čarobni hišici, ki je mene buhtelna pripeljala (dobesedno me je korak za korakom vodila po telefonu!) da sem nardila tko da je posnetek dostopen vsem. 
Ker če to nebi ratalo je bila še edina opcija, da moj fotoaparat na katerem je posnetek pošljem naokoli do vsake udeleženke :))))


Aja, pa nagrajenki ČEEEEEEEEEESTITAAAAAAAAM! Upam, da bo nagradice vesela!

nedelja, 14. februar 2010

Ko vse diši po Še

Na vsake toliko pridejo dnevi ki imajo v svojih spominih zakodiran vonj...vonj žmohta.
Senzibilni, žgačkljivi, posebni...polni pozornosti, neizrečenih in izrečenih besed, dotikov duš in src.
Fajn je na police spominov odložit tudi take trenutke večnosti.
Ponosna sm da znam razbrati in dojeti širino, da nisem zaprta med predsodke in da vem da je malo velikokrat več, kot samo to.
Čeprav so me nekatere duše razočarale, so me druge toliko bolj razveselile...pomirile in nafilale.
Oba J-ja in T imam rada.
Ker so.
Tukaj.
Vedno.

Na kokozboru, je bilo spet lušno...čvekasto, veselo in nastalo je tehle par lepotičk:


Med mojimi kokami se imam vedno fajn, vedno mi dajo točno tisto kar rabim...včeraj sem zaznala šepete, poglede in čutila kaj sporočajo...in vesela, sem da je tako. Pravzaprav sem ponosna, da je tako :P

Danes je dan, ki ga nikoli nisem posebaj častila...poln je čustev, dražljajev, okusov, SMS-ov in vonja po Še.

Čaka me že pogrešano packanje za mizo, CD v playerju, Bishe in dokončanje nagrade za izziv.


In jutri se začne teden delavnic Stekleničk upanja v Maxiju...teden toplin, ki se bodo prisedle...teden znanih mimoidočih, ki bodo tam z menoj.
Komaj čakam!


Vsem, ki danes pridete mimo (ja tudi vam, ki pridete "naskrivaj"!) želim da tudi vam nekdo dvigne krila...vam pomaga poleteti...vam da vedeti, da vas ima rad!
Ker...


Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,da se lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,svoje plašne ptice nemoči
nekje vendar mora biti zanje gnezdo miru in nežnosti ,
nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
kajti koraki vselej odidejo dalje, pa čeprav se za hip ustavijo,
ker reka ve za žalost
če se le nagne nad svojo globino,
ker kamen pozna bolečino
koliko težkih nog je že šlo čez njegovo nemo srce,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak, v isto sled 
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja, ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

(Ivan Minatti)

četrtek, 04. februar 2010

Manično magičen dan

Včeraj zvečer (no zgodi, zgodi zjutrej) sm se celo uro svaljkala po pojstli in nikakor nisem mogla zaspat. Naveličana stalnega vrtenja, popraulanja pouštra, koutra, pa kaj vem kuga še...sem vstala in se spokala nazaj za mizo. Budna, čist.
Pričela sem zlagat papir (jap, tega ni nikol konc :P), ko sta se uni 2 iz mojga "podstrešja" odločli, da bosta mele brainstorming sred noči in sta metali ven ideje, da sem jih komaj uspela skicirat in sproti zapisovat.   Svašta, kdo bi nas 3 razumel :)))
No nekaj čez 6to smo pa končno omagale in padle u pojstlo.
Tako sem uspela spat natanko eno celo uro.
Ja celo.

In potem sm se taka, spotikajoča se ob lastne podočnjake spraula ven u mraz, še bolj mrzu avto, pa na cesto kjer se je vsem kam mudil...samo meni se ni, k jest sm itak nekje globoko u sebi še spala.

In po taki noči sem uspela:
-se skoraj pravočasno privlečt do Unikata in tam narest kar sem bla zmenjena, glede na stanje: neverjetno hitro
-se zmenla še za 3 prispevke
-Petrine zadeve zrihtala in ji po točkah vse poročala :P
-vmes sem mela cel teden pričakovan klic, ki me je dvignil ke gor nekam, mi dal krila...pa ni bil Red bull :))))
-videla sm spet skladišče in se dogovorila za prevzem-tip je car!
-bla u HobyArtu...čist privat šla not, ven pa bolj poslovno :)))
-bla pri moji računovodkinji, banki, štacuni...pa...
-spravla 6 Stekleničarskih punc v dobro voljo (ena se pa ni pustila motit :P) in jim pomešala načrte za soboto

In to še vse pred 16to?!?
Kaj še vse bo do konca današnjega "delavnika".

Skratka...resno sem v dilemi, če čem sploh še spat...no, mislm več kot 1uro na noč.
K tolele je fenomenalno...dan bi se običajno (tuki enkrat se me prva kava prime) šele dobr začel, danes pa imam porihtane stvari že za 14dni vnaprej:)))

Slikce?...no ajde eno iz arhiva, da ne bo talele objava tak dolgcajt :P
Tolele je šlo enkrat od mene za Valentinov Swap do ene fejst punce, ki ima tud fejst fejstno mami...in upam, da še kje  na kaki polički lovi prah.(op. barve tudi pod RAZNO niso taprave, slika je še iz časov flešastega fotkanja )

Aja pa na tolele ne pozabt :P (slika vzeta iz neta )
http://klavdijainsvetnjeneustvarjalnosti.blogspot.com/2010_01_01_archive.html

torek, 02. februar 2010

Disertacija fotografiranja bele...ali po domače u 3 p...m...

Ha, pa sem našla še en izziv v spodnjem izzivu (mislim na tolele prejšnjo mojo objavo:http://klavdijainsvetnjeneustvarjalnosti.blogspot.com/2010/01/izziv.html )
Ker premorem le starega trotla, ki ima oznako Sony DSC-P72...(ja vem, ampak dokler dela bo pač služil...ko ga bom zabrisala ob tla, bom pa novega nabavla :P)...ki mi je do sedaj delal dokaj realne fotke, sem se vsa optimistična spravila fotkat. Namreč hotela sem poslikat belo tako, da je na fotki res bela...ja itak.
Naštimam objekt prvo na okno v senci, na naravno svetlobo z nastavitvijo na auto in dobim tolele...grrrr

To vsekakor ni bela...in čekiram kuga za ene ikonce imam pod opcijo program...pa najdem snežaka (dons sm ga prvič vidla-tolk o mojem profesionalnem ukvarjanju z fotičem :P)














In na istem mestu škljocnem še enkrat:
Seveda tud to ni bela...itak, ne more bit vse simpl k pasulj...grrr
Pa probam še s flešem...

Pa tud to ni čist uredu-predvsem me moti preosvetljenost robov na gumbih...pa se spomnm, da so mi z mojim trotlom ponavadi najlepše slike ratale na sončku.
In ker ga dons v Ljubljani celo imamo, sem se preselila na sončno okensko polico.













Seveda je bil fotič še na snežaku, zato je talele še najbolj podobna realnemu stanju telele bleščičaste "smrečice". Malo potegne bolj na rumeno,kar mi je še vedno boljše kot da vleče na modro.
Ker pa sem hotela vedeti kaka je razlika in pa kaj zazna moj trotl pod auto, sem škljocnila še enkrat...



in ugotovila da ja, snežak je zakon :P


   












Torej, da vam olajšam...poiščite v svojih aparatih snežaka, tako se še najbolj približate beli...če pa sliko še malo obdelate (jest sem jo samo še malo osvetlila v Picasu) pa dobite tolele...kar je najboljši približek, ki ga zmorem stisniti iz mojega trotla...žal, je pa slika daleč od Bele beline.

Me pa zanimajo tudi vaše izkušnje pri fotkanju, upam da jih boste napisale (pa prosim, da opišete po kmečko, brez kakih sofisticiranih izrazov :P, da bom vedla o čem sploh pišete :))))

Meni je izziv Bela belina čedalje večji izziv, saj vsak dan najdem kaj kar me spravlja ob živce. Včeraj sm se igrala z belim napisom na belo podlago, dons pa z fotkanjem...me prav zanima kaj bo jutr...hahaha...