Ko lenoba ustvarja

Na vsake toliko me popade neizmerna lenoba...če dobro pomislim, sem zadnje čase lena več ali manj ves čas, cel ljubi dan...le na vsake toliko me popade, da kaj ustvarim. :P
Najbrž moje ustvarjalne zvezde niso v pravi poziciji, saj do realizacije idej ne pridem in ne pridem.
Očitno sta tudi moji dve (edini še živeči) sivi celici podlegli pomladanski utrujenosti. Nam trem se res popolnoma nič ne da.
Pa bi morale, morale bi se spravit skupaj in stuhtat en kup stvari, realizirat en kup idej, narest obljubljeni nakit, pa plane za delavnice, pa izdelke za sejem...pa...
Pa se ne...ne spravimo se delat, raje potrpežljivo ždimo in čakamo, da nas lenoba mine.

Ko pa se le me 3 pripravimo do ustvarjanja...se igračkamo, kar tko, v 3 krasne...in takrat nastanejo stvari kot je tale mala šatulja, ki nam za dosego zadanih ciljev verjetno ne bo prišla prav...mogoče pride kdaj prav za darilo, mogoče...

Sobota z veliko začetnico

Pred dobrimi 3 leti so me na nekem Vrtičkarjevem becirku proglasili za plevel, ker nisem hotela postati produkt njegovega pohlepa, nesposobnosti in nevednosti. Ker sem na glas zagovarjala svoje stališče in se nisem pustila poneumiti, me je izpulil in odvrgel. Takrat me je ducat enako mislečih meni najbolj dišečih cvetlic iz tistega vrta vzelo za svojo, mi zagotavljalo, da dišim lepše od vseh njegovih najbolj ljubih cvetk in me podpiralo, da nisem ovenela. Prostovoljno so potegnile svoje korenine iz tiste škodoželjne zemlje, in skupaj smo se odpravile v svet, v nove čase kjer bomo lahko koreninile pošteno, z moralnimi načeli ki jih imamo vse pod isto kodo zakodirane nekje v sebi.
Po nekajmesečnem vedrenju smo si sredi viharnega morja raznih provokacij ustvarile svojo poličko na začasnem prostorčku, sedaj po 3 letih pa smo lastnice svoje lastne parcele: foruma Otok zakladov.
Že takrat, na začetku, smo se odločile, da vrat na našo parcelo ne bomo zaklenile, da bomo svoje znanje delile med seboj in z vsemi, ki nas obiščejo. Polne optimizma, dobre volje in intuziazma smo sprejele vsako novo naseljenko, opazovale kako se cvetke spreminjajo v Otoške kokice in kako se Vrtičkarjev becirk spreminja v poraščeno goščavo.
Med vsemi prišleki se je pojavil tudi kakšen Gost, ki nam je skušal pokvariti vreme. Bil je čisto nepomembna meglica sestavljena iz večih malih kapljic, ki ni mogla zastreti sončnosti vzdušja, ki je sijalo in še sije na našem Otočku.
Z časom so se naše poti z nekaterimi oddaljile, z drugimi zbližale...vendar večina od prvih domorodk in veliko novih Otočank, se redno srečujemo na naših srečanjih.

In zakaj danes vse to pišem?

Ker sem bila včeraj še na enem od teh naših srečanj.
Ker se zavedam kako lepo je vstati v deževno jutro nafilan z energijo, nafilan z zavedanjem, da si tak kot si sprejet. Ob takih nedeljskih jutrih vem, koliko mi sobotni odklopi z "mojimi kokoškami" pomenijo in kako rada jih imam.
Blazno fino je vedet, da nisem edina tahrčkasta, da nisem edina ki gre mimo "ženskih" štacun čisto brez problema in da nisem edina, ki razne baubau in hoby štacune, pozna do zadnjega šraufa.

Kokice moje komaj čakam na naše naslednje srečanje!
Klavdija ma vas rada!

Ko začneš...baje pol gre!

Že nekaj časa, si obljubljam da bom...da si bom enkrat vzela čas in bom odprla svoj špajzo v kateri se najde en kup idej in njihovih izvedb. Danes vas vabim skozi vrata kotička, kjer domuje moja ustvarjalnost.
Sprva sem hotela izbrati kak prav poseben datum, narest kako prav posebno objavo, začet svojo blogarsko pot s kakim prav posebnim razlogom...ampak nič od tega ni danes. Danes je čisto običajen dan...mogoče bo postal neobičajen ravno zaradi tegale zapisa, zaradi tele objave.

Že od kar pomnim, me je vedno in povsod spremljala ta moja kreativnost...pa naj bo to pri nabiranju gob (kjer se vedno vrnem s polno košaro lubja, vejic in vej...le gob ni skoraj nič) ali pa pri kupovanju čevljev (ko zapustim trgovino z enim parom in še vsaj 3 praznimi škatlami)...vedno in povsod imam vklopljen senzor za materiale, ki bi se jih dalo ponucat še za kaj drugega kot jim piše na deklaraciji.

Ne vem zakaj in ne vem od kje...ampak meni je prav poseben izziv stvari narest po svoje, na svoj način, po svojem postopku. Nikoli nisem znala kopirat, narediti nekaj točno tako kot je prikazano, natančno sledit navodila...zato nisem prav hvaležen udeleženec kake delavnice, saj ponavadi popijem živce demonstratorju, hkrati pa med njegovim prikazovanjem iščem lastne rešitve in lastno izražanje, tako da na koncu delavnice moj izdelek niti približno ni podoben ostalim.

Sicer pa sem dokaj normalno človeško bitje, ki čustveno reagira na svet okoli sebe...ki se sicer ne zlomi ob najmanjšem vetrčku, vendar ko zaboli zavpije tako naglas, da to vedo vsi.

Sem tudi ena od prvih kokošk, ki so naselile forum Otok zakladov, sem pobudnica za projekt Stekleničke upanja v Sloveniji in kar nekaj mojih postopkov je bilo objavljenih v reviji Unikat.
Preživljam se z lastnimi izdelki in pa delavnicami, na katerih delim svoje znanje.

Pa da pokažem še moje zadnje igračkanje. Tele čestitke so nastale med igračkanjem z blazinicami za štempiljke.