Odklop

Minil je teden...teden, ki ima pod črtno kodo spomina zapisan:
...poseben mir...
...šumenje valov...
...masko na nosu...
...sedenje na dežju...
...opečeno kožo...
...prebrane zgodbe...
...veter...
...ribe...
...miljavžnt zvezd na nebu...
...Anteja in njegovo vršo...
...sonce...
...galebje krike...
...veličasten pogled iz moje nočne sobane...

Vse to je v meni, vse se je zažrlo v moje pore, mi napolnilo nosnice in nafilalo baterije.

Vse to je bilo in se je zgodilo samo zaradi nje...Nje, ki mi je blizu...ki jo imam rada!
...in si domišljam, da me ima rada tudi ona.

Drugačna merila

Vedno sem čutila, da sem v nekaterih pogledih drugačna...da najdem vrednote tam, kjer jih večina niti ne opazi. Da me radostijo stvari, ki so drugim samoumevne...da imam svoje merske enote za čas, potrebe in malo drugačno lestvico prioritet. Nimam občutka, da štrlim iz množice...definitivno, pa se v marsikateri vsakodnevni situaciji ostalih ne najdem, ne prepoznam.

Priznam, da sem od doma šla z mešanimi občutki...polna dvomov in tesnobe.
Ko sem prestopila prag, je pogovor stekel kot da sediva v dnevni ob kavici...in (kasneje v kopalnici) ob čiku.
Tekel je pogovor, tekle so solze in med vse se je mešal smeh...vsaka beseda je imela dodano vrednost-bližino.

Vesela sem, da znam pogledat na stvari iz drugega zornega kota...da se zavedam in cenim tisto kar imam, zato niti ne pogrešam tistega kar nimam...da sem našla svojo lestvico prioritet, še predno me je življenje prisililo v to...da imam zmožnost uživat v vsakem dnevu posebaj.

V meni je neka posebena mirnost...