Vsebina...

...bodočih delavnic.

Pomešane, nahitroskupvržene, pa še vedno ne vse...brez spremnega besedila...brez podnapisov kaj kej je...

Vseeno upam, da vam bodo slike v pomoč in vam vsaj približno povejo kaj bomo počele :P

Nedelja...

...ponavadi že zjutraj zadiši po lenobi. Crklanje pod dekico ob šalci kave in obveznim čikom med prsti, je sicer moja vsakodnevna rutina, a ob nedeljah ima ta faza prebujanja en prav poseben žmoht. Najbrž ravno zato, sem cel teden vztrajno raztresala napačne informacije in nikakor nisem mogla izustit, da se dobimo v nedeljo, ob 5ih zjutrej.


Pa smo se (no skoraj ob 5ih:P)..in smo šle. Prvo smo odbezljale v Lohatec, potem do Kiči-piči palm (pred katerimi se ob 7h zjutraj sesa parkirišče :))))) in na koncu sred dopoldneva pristale v Vicenzi.

Če matematično ponazorim našo pot do tja:
smeh X (opisovanje naših jutranjih dogodivščin+ugotavljanje kaj vse je sleherna od nas pozabila doma+obnavljanje spominov na prejšnja potovanja+smeh)


Skratka, že na poti do tja sem ugotovila da še nisem inkontinentna:)))


Prišle smo do naše meke in se kot prave vernice zakadile k vsakemu oltarju posebaj. Odmolile smo par oooohov in aaahov, po možnosti prispevale v njihovo mošnjo za kak molitvenik...in odbrzele naprej.
Letos me v bistvu niti niso premamili oltarji nakita, štemplov in papirja....še manj pa cvernov, vezenja in volne.
Boh mi pomagi, ampak letos sem častila luft, zapakiran v škatle :P


Minil je dan in če me nebi bolele noge, niti nebi vedela kam je izginil.
Enkrat si bom namontirala števec kilometrine, ker toliko prehodim le 2x na leto...in prav zanima me koliko je to.


Potem je sledil še večerni piknik na parkingu, ki ima prav poseben čar in je tradicionalno začinjen z šnofanjem po vrečah, klepetom o nabavi, vzdihovanjih kaj vse bi še imele in spretnim zlaganjem robe za lažje zapiranje prtljažnika:)))


Pot nazaj je spet minila v podobni enačbi kot prej, skupni imenovalec je bil isti le teme so bile malo drugačne...res malo:))) Tudi iskanje Lulu postaje je imelo svoj čar, pa vonj tudi:P...pa seveda ugotovitev, kako bi nam vsem pasal odmor v Fužinskih toplicah :))))


Kuhano vino nasproti Kiči-piči palm je bila pika za konec, poslovila sem se od prve...pa na pol poti od druge...pa potem na parkirišču, pred že zdavnaj zaprto štacuno še od 2h...in pred ograjo še od ene. Končno sem se vselila nazaj domov...
...in pred spanjem ugotavljala koliko obraznih in trebušnih mišic premorem. Če me nebi bolele, niti vedele nebi da jih imam :P



Na koncu sem izgledala in tudi počutila sem se, točno tako kot talele moja karta za sejem:





...zmečkana,
...scefrana,
...oguljena do nule (opa 5centov, sem še mela!),
...z ogromno kodo lepih spominov in pobožnih želja za naslednjič :P


PS: posebej se zahvaljujem moji dragi prijateljici, ki me je prepričala da sem sploh šla...Petra HVALA!