Hmmm

Spet je skoraj 2 tedna naokoli...

...pa da začnem pri čestitki, ki sem jo omenjala zadnjič... za Swap malčkov palčkov sem jo nardila in žreb je določil Neniko za novo lastnico...bolijo očke k ne?...kolk so šele mene, k sem jo delala...ampak sem preživela:P

...na sobotnem srečanju Otočank je blo spet lušno, domače, kokodajsasto in okusno-kot vedno in vsakič!... predvsem pa kapo dol puncam, ki so pomagale Fiki pri izdelavi albuma za starše. Fantastičen je ratal. Jest se ga nisem polotila delat, ker se mi zdi tako velika površina čist prevelik zalogaj za moje "drobižkanje" :P

Potem je čisto neplanirano uletel Koperski Odprti atelje (Dodo hvala!)...

...krasno vreme, lušne sosede in čas je minil kot bi mignil (v celem dnevu sem uspela narest le eno čestitko)


...le v avtu do doma se je čas vlekel-tako počasi kot so bili počasni nekateri nedeljski vozniki, ki so si ob vožnji očitno ogledovali še plevel ob avtocesti...grrrr.

Naslednjih nekaj dni se je moj svet vrtel le okoli prispevkov za Unikat...lušni so izpadli, tako tisti ki sem jih izdelala tam, kot tisti ki sem jih pripravila za ideje že doma. Na eno bordo rdečo čestitko sem prav ponosna...komaj čakam, da bo objavljena, da se bom lohka še z slikco tukile považla:P

In potem je prišel današnji večer...in z njim Kongo, Luka, moja Anča, Mojca, Berni, Miša, Unmojizlandera...in še cel kup znanih obrazov, ki smo se zbrali z istim namenom. Ni nas razočaral, ne komad ne Luka...o tehničnih kiksih pa ne mislim zgubljat besed.
In ker je bil tako poseben večer, ker je bil hkrati tudi njegov 21 RD in ker je mali prav posebn meni ljub zemljanko, sem mu naredila posebno čestitko.

Steklenico (kar konkretno) šampanjca sem spremenila v čestitko...na traku piše: Želim ti vsaj 21 stvari:...in potem je po celi steklenici 21 želja, ki so jim dodani simboli oz konkretni uporabni predmeti.

Več slik najdete v mojem albumu (http://mamci.moj-album.com/album/1214672/)

Kaj bo jutri, kako dolga in čudovita zgodba se bo izpisala...pa še ne vem. Vem le, da me čaka spet en lep dan, poln kokodajsanja v dobri družbi, poln dobre pupice in papice...več o posebnem kotičku na Kraškem robu pa kdaj drugič :P

Sončna sobota

Bil je res lep, res sončen dan.




Poln toplih žarkov.
Švigali so cel popoldan, na vse strani... iz radovednih očk, iz humanitarnih src in pobalinskih nasmehov udeležencev Fešte na Fužinah.
Naredili smo tehle 40 lepotičk:
...ki potrebujejo le še lak in tage, nekatere pa še pokrovček :)
Na sosednji mizi so bile punce iz združenja Zemzem, ki so poskrbele za najine brbončice:

Hvala Metji in vsem ostalim za prijetno druženje!Luštn je blo!


Sem pa nekaj malega tudi ustvarjala.
...ja, končno sem nas 3 pripravila da mal migamo :P
Med pripravljanjem prispevkov za Unikat, so nastale tele čestitke


...ter še ena, ki sem jo naredila za swap (razpisan na forumu Otok zakladov) in je še ne morem pokazat. :P

Kam je zginil čas?!

Bemu...pa kam cajt tko hitr šiba?!?
Od zadnje objave je že več kot 2 tedna, ampak še vedno se mi zdi da sem včeri tukile jamrala kolk sem lena.
Sploh se mi v zadnjem letu vse skupaj prehitro dogaja. Dnevi zginevajo, k bi mi jih en radiral, ure sploh nimajo več 60min ampak letijo kot trenutki v dnevu, ki se konča še predno se sploh začne.
Komaj se je leto dobro začelo...že je poletje pred vrati!
Ni mi jasno...sploh...čist nč.

Se je pa vmes zgodilo en kup stvari...en kup dogodkov, ki jih moram omenit jih odložit na polico spominov.


V torek 28. 4. smo se dobile 3 Otočanke in obiskale Ambulantno kemoterapijo in Hematološki oddelek v Ljubljani. Tokrat smo podelile 481 Stekleničk upanja.
Celotno poročilo letošnje akcije, si lahko preberete tukaj: http://steklenickeupanjaslovenija.blogspot.com/

Po praznikih pa sem odfrčala za par dni v London.
Že spet?!...ja že spet!
Šla sem po tisti del, ki sem ga zadnjič pogrešala...po utrip mesta.
Prejšnjič ga v želji po ogledu čim večih znamenitosti niti nisem imela časa zaslutiti, kaj šele začutiti.
Tokrat pa je bilo vse bolj na izi. Sama nisem imela več želje po ogledu kakega kupa kamenja zloženega v kako zgodovinsko pomembno bajto, most ali cerkev. Hvala unmu tam gor, te želje niti ni imela Tanc.
Tako sva lahko pohajkovali po Sohu. Se vedno in vsakič (v istem večeru vsaj 5x) vrnile na isti vogal, kjer so naju pričakali Jersey boysi in se smejali opitim Londončanom. Okušale različno okusno hrano in meni še vedno zanič pivo v tipičnih Londonskih pabih. Opazovale mimoidoče na Covent gardnu in se zgubljale v njihovih malih štacunicah.
Šli sva tudi v trgovinico, kjer imajo prev posebne "spominke", take ki jih sicer lahko naročiš po pošti...ampak vzeti jih tam iz police, klepetati z lastnico štacunce in jo nagovarjati, da nas pride v Slovenijo obiskat...je bil prav poseben užitek. Sploh je bilo luštno stikat v sobi za trgovino, kjer je imela svojo delavnico...gledat njeno čudo od tehnologije in se naslajat nad njenimi potrebščinami...ja, posebne vrste gušt naju je čakal na koncu District line-a.
Vsak večer sem pred spanjem sedela na štengah hotela, z kakavom in čikom v roki ter podoživljala dan. Blo je mega luštn.
Tudi petek-dan ko sva potovali nazaj v Ljubljano je imel svoj čar in je bil prav poseben. Na prav bizarno čuden način, nisva zamudili na letalo, še dobro da so bili na letalu prav posebne sorte otročje ostareli rockerji.

Že na naši strani meje pa sva popoldne preždele na soncu ob okusni hrani, pijači in dobri družbi naše Dodo. Kdaj se je mrak prevesil v noč, niti ne vem...sem bila preveč zaposlena z stikanjem in nabiranjem nujno potrebnih stvari v Dodini ustvarjalnici. Dodo HVALA!

In potem je tukaj še včerajšnji dan.
Dopoldne sem imela delavnico v zavodu Zarja. Pričakali so me posebne vrste ljudje, vsak z svojo kruto izkušnjo, pa vendar z ogromno voljo do življenja. Skupaj smo izdelali 15 čudovitih Stekleničk upanja (ki jim manjkajo le še zamaški-jih grem delat kuj prec). Imeli smo se blazno lušno in vem, da se v kratkem spet oglasim pri njih...čist tako, ker sem se med njimi imela tako lepo. V dar so mi podarili prekrasnega slončka za srečo. Hvala!




Kot, da včerajšnji dan že ni bil popoln, kot da mi ni bilo dovolj...sem zavila še na okusno kavo k moji Bradački. Kako lepo je bilo poklepetati z njo, občudovati njene izdelke...in seveda zgubljat oči in slino. Prav preobremenjevala sem moji 2 celici, ko sem gruntala kako hudiča, ji ratajo take glinene umetnije. Ja, kot vedno od nje nisem šla praznih rok domov...res mam njenih lepot že za eno raztavo...ampak kaj moram, njene stvaritve so tako lepe, da se jim preprosto ne morem upret. Seveda sem po njenih besedah dobila same odpadke (ki bi jih ona zabrisala v kanto), ampak nekak ji ne verjamem. Je tko, da tem lepoticam ne moreš rečt odpadek?
Bradačka...slišiš?! To se ne meče u smeti...porkaš, kolk enga časa in potrplenja si vložila v tele lepotice, ti bi jih pa kar u smeti poknla. Še dobro, da sem se oglasila pri tebi in jih rešila grozne usode...:P Hvala ti!


No tko...tolele je blo le nekaj najbolj pomembnih dogodkov (vmes je blo še nekaj gledaliških predstav in koncertov, ter kofetkov z meni ljubimi zemljani)



...in če sedaj pomislim, vem kje je čas...ves čas je z menoj ...tukaj v vse te moje spomine se je skril.